So bila potrebna stoletja, da je dozorelo domnevanje o človeškem dostojanstvu, ki ga sočutje samo ne more zagotoviti. Ko nekomu iz sočutja podarimo nekaj, kar mu de facto pripada in do česar ima nesporno pravico, smo ga zelo subtilno, a brutalno osramotili in diskreditirali.
Pravica biti invalid pomeni, da ima invalid dostop do vseh pločnikov in vseh nadstropij, vendar je priklenjen na invalidski voziček. Pomeni, da ima pravico spremljati poročila in komunicirati s svetom, vendar je gluh ali slep. Pomeni, da ima pravico študirati in se zaposliti, čeprav je invalid. Pomeni, da ima pravico kuhati, čeprav potrebuje malce asistence. Pomeni, da ima pravico živeti dostojanstveno, vendar ne more hoditi. Pomeni, da ima pravico biti sprejet in sprejemati, čeprav je drugačen. Pomeni, da ima pravico ljubiti, čeprav z oviranostjo, ki je lahko tudi zapeljiva.
Pa ne zato, ker je država pokroviteljska in sočutna, ampak ker ima on sam pravico biti gluh ali slep, biti drugačen.
Invalidnost govori o invalidu in njegovi diagnozi, oviranost pa o njegovem družbenem položaju, ki je moten, ker okoliščine bivanja, izobraževanja, dela in komuniciranja niso prilagojene njegovi osebni oviranosti, njegovi invalidnosti, do katere ima pravico.
Da bi lažje razumeli invalide, bi bilo lepo razmisliti o zamenjavi pojma invalidnosti s pojmom hendikepa oziroma oviranosti.
Pogosto se srečujemo tudi z drugimi izrazi, kot sta španska izraza "isido" in "discapacitado", ki se uporabljata v kontekstih, povezanih z zdravstvenimi razmerami ali družbami, ki skrbijo za ljudi s posebnimi potrebami. Besedi se lahko pojavita v medicinskih besedilih, javnih politikah ali v družbenih razpravah.
Bolni, onemogli, ostareli in hendikepirani so v ekonomskem smislu in v določeni meri morda zares breme za družbo; tako razmišlja, predvidevam, vsak povprečen civilist in populist. Hendikepirani v duhovno in bio-psiho-socio-kulturnem smislu pa pomenijo veliko obogatitev, ki se z ničemer ne more nadomestiti. Bolniki, starejši in hendikepirani morajo zato imeti častno mesto v vrednostnem sistemu sodobne socialne družbe. Država, ki ne vzpostavi pravičnosti v pravicah, ni socialna država, kajti vedno znova poraja nove krivice in nove konflikte. V teh smereh družba ima izzive, ki so kompleksni in zahtevajo holistični pristop. Z iskrenimi pogovori in dovolj dobre volje je lahko vsak naslednji korak le korak k boljšemu.
Hendikepiranost ne sme biti predmet diskriminacije.
Državni zbor Republike Slovenije je 15. junija 2004 sprejel ustavni zakon, s katerim je 14. člen ustave, ki govori o enakosti pred zakonom, spremenjen tako, da so sedaj vsakomur zagotovljene enake človeške pravice in temeljne svoboščine, tudi ne glede na invalidnost. Sprememba nima zgolj simboličnega pomena, ampak je za hendikepirane državljane življenjsko pomembna. Namreč, zgodil se je pomemben preobrat, ki zagotavlja kakovostne invalidske politike. Republika Slovenija je pravzaprav na področju hendikepiranosti ena najbolj naprednih članic Evropske unije. Pravice, ki jih prinaša in vsebuje status invalida, so pregledne in presenetljivo praktične. Nasploh so podporne storitve dostopne glede na individualne potrebe posameznika in obsegajo osebno asistenco, nastavitveno podporo, storitve mobilnosti, rehabilitacijske storitve, tolmačenje ter zagovorništvo. Zdi se, da je Zakon o osebni asistenci v prenovljeni strategiji invalidskega varstva z akcijskim načrtom najvažnejši steber invalidske zakonodaje. Tukaj si bom dovolila uporabiti besede enega največjih svetovnih borcev za človekove pravice:
"Dosegli smo dan, ko nam košček svobode ni dovolj, da smo človeška bitja, niti da smo sestavni del nacije. Prejemali smo njene koščke, vendar za razliko od koščka kruha, ki vsaj delno zmanjša lakoto, košček svobode ne zadostuje več. Svoboda je kot življenje. Življenje na obroke ne obstaja. Kakor dih ne obstaja brez telesa, tako srce ne deluje brez ožilja. Svoboda je enovita – ali jo imaš v celoti ali nisi svoboden." – Martin Luther King Jr., 19. julij 1962.
Javnost ne sme iti mimo. Dolžni smo spoznati, kako živijo hendikepirane osebe, dojeti njihove probleme in potrebe ter razumeti iniciative za njihovo dostojno življenje.
Mnogi ljudje iz humanistične in interdisciplinarne discipline vedo, da je Generalna skupščina Združenih narodov 3. december razglasila za Mednarodni dan invalidov leta 1992. Na ta dan poudarjamo vrednote, kot so dostojanstvo, svoboda, spoštovanje temeljnih pravic vseh in vsakogar.
Letošnja tema "Krepitev voditelne vloge invalidov za inkluzivno in trajnostno prihodnost" poudarja pomen opolnomočenja invalidov, da prevzamejo vodilno vlogo v oblikovanju lastnih usod in prispevanju k družbi. Ta dan ima svojo barvo, in to je vijolična. S sprejetjem vijolične barve na ta dan posamezniki in organizacije izkazujejo svojo zavezanost k spodbujanju vključenosti in enakosti hendikepiranih.
Kolumno bom, če mi dovolite, zaključila z enim zame najlepših citatov: "Edina pomanjkljivost (edini hendikep) v življenju je slab odnos." – Scott Hamilton.
Martina Karafiloska Chiuia
pred 2 dnevoma