Ali živimo v nevarnem svetu?
V našem svetu so resnične nevarnosti, vendar smo izgubili stik z njihovo statistično verjetnostjo, kar vodi v to, da veliko ljudi živi v kroničnem strahu. Ljudje se bojijo pesticidov, hormonov v mleku, kemikalij v hrani, strupov v vodi, genetsko spremenjenih organizmov in toksinov v ozračju. Bojijo se živega srebra v ribah in zobnih zalivkah, bakterij v mlečnih izdelkih in plesni v svojih kleteh. Prestrašeni so zaradi toksinov v kozmetiki, strupov v plastiki in okuženega mesa. Zaskrbljeni so, ali jih mikrovalovne pečice, mobilni telefoni in dezodoranti lahko ubijejo. Strah vzbujajo rakave bolezni, AIDS, Alzheimerjeva bolezen in humani papiloma virusi. Kot da vse to ni dovolj, se bojijo pedofilov, teroristov, metamfetamina, avtomobilskih in letalskih nesreč, tornadov in cunamijev, globalnega segrevanja, biološkega orožja, atomske vojne, padajočih meteorjev, računalniških virusov, invazij Nezemljanov, konca majevskega koledarja in velikega potresa. Strah jih je streljanja v šolah, v kinodvoranah ali iz mimo vozečih avtomobilov ter bomb, postavljenih v vozilih ali kamorkoli. Vsak dan se bojijo za svojo varnost in se sprašujejo, kdo ustvarja to histerijo. Ali se bodo še kdaj počutili zunaj nje?!
Ljudje se bojijo vojne, čeprav pogled v zgodovino kaže, da živimo v enem izmed najmirnejših obdobij v človeški zgodovini. Kaj potem je narobe?! Smo kultura, ki je zasvojena z betonsko gotovostjo, čeprav v resnici ljudje niso sposobni vedeti niti tega, kaj se bo zgodilo v naslednji minuti. Vedo le to, da lahko zemljo prizadene kozmični dogodek in že takoj ali pa jutri uniči naš planet. To ljudem enostavno ni prav, ker si zaslužijo veliko več. In trudijo se in želijo biti in ostati kul. Delajo stvari, ki se jim zdijo kul. V bistvu svoj globoko zasidrani strah pred negotovostjo zadušijo s hrano, alkoholom, cigaretami, televizijo, pretirano telesno vadbo in drugimi dejavnostmi, ki jih omrtvičijo in odvrnejo njihovo pozornost od nelagodja, z dejstvom, da življenja ne morejo nadzirati tako, kot bi si želeli.
Po drugi strani, ker jim negotovost povzroča veliko nelagodja, si izmišljajo tolažilne zgodbe, ki po navadi napihnejo njihov občutek gotovosti, kot je na primer: "Ne bom umrl pred stotim letom starosti," ali "Zmeraj bom imel veliko denarja." Vseeno se na neki ravni zavedajo, da so njihove zgodbe o gotovosti samo utvara.
Spopadanje z negotovostjo je različno in je odvisno od pristopa do nove situacije. Pravijo, da imamo vsi v sebi svojega "favorita", del, ki mu zaupamo. Kognitivne osebe favorizirajo spoznavni um, in ta je koristen pri reševanju kognitivnih nalog. Kajti razum prihaja iz kognitivnega uma in tudi strah izvira iz misli, ki se porajajo v umu. Toda tako imenovana notranja lučka prebiva v srcu in intuiciji. Z intuicijo lahko potrdimo zaključke kognitivnega uma, ne moremo pa narediti nasprotnega.
Kognitivni um nam daje občutek, da imamo nekaj nadzora nad negotovim svetom. V kolikor smo kognitivni, nas dejstvo loči od sposobnosti, da bi se naslonili na negotovost z radovednostjo in strahospoštovanjem. Namreč, če ji dovolimo, nas bo negotovost soočila z naravo malega jaza. Ta mali jaz ima močno idejo o tem, kako svet deluje, kaj je resnično in kaj ni, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je lepo in kaj grdo, kaj je pametno in kaj neumno. V sodobni družbi podpiramo malega jaza, si o njem izmišljamo zgodbe, izbiramo za njega obleke in ga oblačimo v lažni sij popolnosti.
Prišli smo do odgovora, da naše iskanje gotovosti ustvarja trpljenje. Vse ideje o gotovosti in predvidljivosti so samo misli, s katerimi se tako močno poistovetimo, da pozabljamo, kdo smo v resnici - čista zavest brez omejitev misli.
V kolikor smo pripravljeni gledati na življenje kot na darilo in kot na učitelja, tudi če smo sredi negotovosti, se potovanje lahko začne. Tovrstno potovanje izzove premik od strahu pred negotovostjo do zaupanja v življenje. Z drugimi besedami, gre za premik od strahu do svobode, kajti pravilen pristop in odnos do negotovosti osvobaja. Če bi ljudje naučili ceniti majhne stvari v življenju kakor velike, bi bil svet mirnejši. Če se strah pojavi zaradi omejevalnega prepričanja, da živimo v nevarnem svetu, in če pogum izvira iz zaupanja, da smo v namenskem vesolju, zmeraj vodeni in varovani, potem nam lahko nenavadno spoznavanje ponudi most, ki omogoča vesoljni inteligenci, da nas osmišljeno vodi prek naše intuicije.
Kataklizma, ki bi uničila zemljo, ni usojena, marveč je posledica stoletnega kopičenja škodljivega naboja zaradi negativnih misli prebivalstva vsega sveta, ki pa ga je mogoče v precejšnji meri odpraviti s spremembo mišljenja večine ljudi in usklajenim delovanjem mogočnih posameznikov. Lahko zaupamo, da živimo v namenskem, in ne v sovražnem vesolju. Edino na ta način lahko razvijemo občutek varnosti, ki bo segal globlje od tega, koliko denarja imamo v banki, koliko nas ljubi naša žena ali mož, ali nam je zdravnik potrdil, da smo zdravi. Začnemo verjeti, da nam vse, kar se zgodi, tudi če si tega ne bi želeli, pomaga razvijati se. Pri zaupanju, da živimo v namenskem vesolju, ne gre za to, da naredimo duhovni obvod in preskočimo boleča čustva, temveč za to, da nam ni treba obstati v teh čustvih oziroma v zgodbah o žrtvi, ki se pogosto pojavijo, če ne dobivamo tistega, kar si želimo. Sinkroničnost, ki je ne moremo pojasniti, nas bo opomnila, da je v obkrožujočem svetu na delu nekaj več kot znanstveni materializem. V realnosti ni kvalifikacij in količine, tudi čas ne obstaja. V življenju jih potrebujemo, da bi se učili.
Zdravilna moč ljubezni
Občutek, da brez ljubezni ni vredno živeti, morda ni neutemeljen. Ljubezen je "lingua franca" našega planeta, eden in edini jezik, ki ga razumejo ljudje po vsem svetu. Razumejo ga novorojenčki, ptice, živali, rastline in tudi mikroorganizmi. Ljubezen je zdravilna - bolj kot karkoli drugega. Brezpogojna ljubezen je najmočnejši znani stimulans imunskega sistema. Strahu v bolnem in nevarnem svetu se lahko rešimo s pomočjo ljubezni in zaupanja. Ko enkrat začnemo tako zaupati, bomo ugotovili, da našemu življenju ne vlada več lažni strah, čeprav se lahko še zmeraj pojavi. Tudi če se soočimo z najslabšo novico, da lahko izgubimo ljubljeno osebo ali celo svoje življenje, smo sposobni zaupati v proces in izid.
Martina Karafiloska Chiuia
Apr 08, 2025