Osebno sem Okrožnemu državnemu tožilstvu predlagala naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zoper Luko Mesca
Luka naj se odkljuka
Osebno sem Okrožnemu državnemu tožilstvu predlagala naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zoper Luko Mesca in sicer, da zadevo obravnava v luči naslednjih kaznivih dejanj:
- kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: »KZ-1«);
- kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po prvem odstavku 257.a člena KZ-1;
- kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1.
Razlogi, ki so me privedli do takšne drastične odločitve so večplastni in predvsem pa motivirani z vidika enakopravne obravnave, enakih možnosti in človekovih pravic. Zavedam se morebitnih posledic, ki jih morebitna kriva ovadba lahko prinaša, a sem prepričana, da morajo v pravni državi najvišji funkcionarji prevzemati tudi dejanske politične posledice za svoje odločitve oziroma opuščanje le-teh.
V Republiki Sloveniji (RS) se od 1. 1. 2019 uporablja Zakon o osebni asistenci (v nadaljevanju: »ZOA«). Navedeni zakon ureja pravico do osebne asistence (1. člen ZOA). 4. člen ZOA določa, da je država dolžna: načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage; zagotavljati pogoje in možnosti za enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev osebne asistence na območju Republike Slovenije; zagotavljati pogoje za izobraževanje in usposabljanje in zagotavljati sredstva za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in izvajanje osebne asistence.
To je skladno z doseženimi civilizacijskimi normami zagotavljanja invalidskega varstva, preprečevanja diskriminacije in zagotavljanja enakih možnosti za vse. Prav tako je skladno s 5. odstavkom 15. člena Ustave RS, ki določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Skladno pa je tudi z ratificirano1 in torej v RS neposredno veljavno Konvencijo o pravicah invalidov (v nadaljevanju: »MKPI«). Ta med drugim v 19. členu določa, da države pogodbenice te konvencije priznavajo enako pravico vsem invalidom, da živijo v skupnosti in enako kot drugi odločajo ter sprejemajo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki jim omogočajo polno uživanje te pravice ter polno vključenost v skupnost in sodelovanje v njej.
Namen MKPI je spodbujati, varovati in zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva (1. člen MKPI). Države pogodbenice so se zavezale, da bodo zagotovile in spodbujale polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršne koli diskriminacije zaradi invalidnosti (4. člen MKPI).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B) v 14. členu določa tudi, da se pri uporabnikih osebne asistence, ki imajo v skladu z veljavno odločbo pravico do osebne asistence, po uradni dolžnosti uvede postopek ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence v skladu z 22.a členom zakona najpozneje v treh letih od uveljavitve tega zakona.
Ob spremembi (ZOA-B) je bilo spremenjeno torej tudi ocenjevalno orodje. Za enakopravno obravnavo vseh uporabnikov bi bilo potrebno ponovno oceniti in na novo določiti število odobrenih oz. upravičenosti ur osebne asistence za vsakega uporabnika posebej. Pristojno ministrstvo je v obrazložitvah predloga ZOA-B navedlo, da spreminja zakon s ciljem uporabnikom zagotoviti čim kakovostnejše izvajanje storitev osebne asistence, ki jo potrebujejo za aktivnejše vključevanje v delo, izobraževanje in družbo. ZOA-B je določil, da se ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence izvede po uradni dolžnosti najpozneje v 5 letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence, pri uporabnikih osebne asistence, ki imajo v skladu z veljavno odločbo pravico do osebne asistence, pa se uvede postopek ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence najpozneje v 3 letih od uveljavitve tega zakona, to je do 13. 11. 2024.
Namen ponovne ocene, kot izhaja iz obrazložitve predloga ZOA-B, je bil, da se preveri, ali uporabniki dejansko izpolnjujejo pogoje po zakonu, predvsem v smislu njihove aktivnosti pri neodvisnem življenju in vključevanju v družbo. Ponovno bi se ocenil tudi obseg dodeljenih ur osebne asistence posameznemu uporabniku, saj so bile takratne komisije izvedencev neustrezne, predvsem z vidika kolizije interesov ter neizkušenosti.
Kot odgovorna urednica ZA-MISLI, in predvsem kot uporabnica osebne asistence sem se dne 22. 2. 2025 obrnila na MDDSZ za obrazložitev dokumenta št. 1401-198/2022/1 z dne 27. 6. 2022 (priloga 2). (2) Takratni sekretar MDDSZ Simon Maljevac je namreč dne 27. 6. 2022 predlagal prekinitev ocenjevanj po 22.a členu ZOA-B.3 Predlog nikoli ni bil preklican ali vsebinsko obrazložen, kar je privedlo do grobe kršitve veljavne zakonodaje. Dokument sem osebno pokazala ministru Maljevacu, ki ga je vzel, a obrazložitve ni podal. Tako kot ne njegov tiskovni predstavnik Primož Siter; sicer polnih lepih besed o solidarnosti, enakopravnosti, pravičnosti itd. Žogico za odgovor so si podajali na MDDSZ.
MDDSZ je podal odgovor na dopis z dne 22. 2. 2025, kjer nam odgovarjajo, da se podajanje ponovnih ocen po uradni dolžnosti začasno prekine, do ureditve sistema dolgotrajne oskrbe. Bili smo odločni in vztrajni., zato smo se ponovno obrnili na MDDSZ in zahtevali pojasnilo, na kakšni pravni podlagi lahko minister ali sekretar prekine zakonsko določeno ocenjevanje osebne asistence in kako bo potekal prehod v sistem dolgotrajne oskrbe za osebe z več kot 110 urami osebne asistence, saj obstaja utemeljena bojazen, da bi ti zaradi novih pravil lahko izgubili pravico do osebne asistence in bili prisiljeni v institucionalno oskrbo. Poleg tega smo opozorili, da dobra četrtina uporabnikov osebne asistence bodisi ne dosega praga za vstop v storitev osebne asistence ali pa ima preveliko število ur, glede na prenovljeno strokovno ocenjevanje, ki je bilo narejeno prav z namenom večje preglednosti, strokovnosti, transparentnosti in primerljivosti sistema.
Vsakemu je logično, da je prekinitev ocenjevanja po uradni dolžnosti, ki ga določa zakon, v neposredno škodo uporabnikov in potencialnih uporabnikov, deležnikov drugih storitev ter za neposredno škodo proračuna RS. MDDSZ krši zakonska določila, saj vse do danes niti enkrat še ni bila opravljena ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence po uradni dolžnosti, ki jo narekuje 22.a člen ZOA.
Kršitev te obveznosti predstavlja neposredno škodo za uporabnike, saj se jim ne zagotovi pravične in strokovne ponovne ocene, ki bi lahko vplivala na njihove pravice in prejemanje ustrezne pomoči. Brez ponovne ocene po uradni dolžnosti se ne preveri, ali uporabniki prejemajo ustrezno število ur ali vrsto storitev glede na svoje dejanske potrebe. Nekateri uporabniki bi morda potrebovali več pomoči, drugi pa bi lahko prejemali storitve, ki niso več primerne za njihovo stanje. S tem se krši pravica do prilagojene, pravične in enakopravne obravnave. Če trenutni uporabniki ohranijo ure asistence, ki jih ne potrebujejo več, zaradi neizvedenih ocen, ostane manj sredstev za nove upravičence. To pomeni, da tisti, ki bi osebno asistenco nujno potrebovali, morda sploh ne bodo prišli do nje ali bodo dolgo čakali. Neizvajanje ocenjevanja torej ne vpliva le na sistemsko nepravičnost in finančno netransparentnost, temveč predvsem neposredno posega v pravice in dostojanstvo uporabnikov, ki bi morali imeti zagotovljeno enakopravno, strokovno in pravično obravnavo.
Inštitut za socialno varstvo je strokovni organ za ocenjevanje in določanje števila ur dodeljene osebne asistence na podlagi jasnih, merljivih in preverljivih kriterijev. A MDDSZ temu strokovnemu organu, ki ga neposredno tudi financira, politično pogojuje, narekuje postopke in ukrepe, ki niso ne strokovni, še manj pa zakoniti in v skladu z veljavno zakonodajo. Minister je tako sam odločil, da se vsa ocenjevanja po uradni dolžnosti »starih uporabnikov« ne izvedejo! Za to odločitev pa noče podati nobene vsebinske razlage. Tako že dve leti potekajo zgolj ocenjevanja novih vlagateljev, vlagateljev, ki zaradi spremenjenih okoliščin potrebujejo večji obseg OA ter na pobudo koordinatorjev CSD, ko le-ti zaznajo sum zlorabe na terenu.
Luka Mesec kot uradna oseba ni opravil uradne dolžnosti (3), s tem ko v zakonsko predpisanem roku ni začel postopka za ponovno oceno upravičenosti do osebne asistence po uradni dolžnosti, oziroma je ocenjevanje dejansko preprečil, s čimer je prizadel škodo v smislu oškodovanja javnih sredstev iz katerih se financira pomoč za osebno asistenco. ZOA določa, da je ocenjevanje dolžnost, ne pa izbira ministrstva. Če tega ne stori, ne ravna v skladu z zakonsko določeno nalogo, kar pomeni neposredno kršitev zakona. Pri tem gre torej resornemu ministru očitati naklepno opustitev dolžnega ravnanja.
Ukrepi, pa tudi neukrepanja na področju izvajanja osebne asistence, tako najbolj prizadenejo tiste, ki potrebujejo največ in največje oblike pomoči. Na drugi strani je nastala škoda državnemu proračunu, saj se sredstva za osebno asistenco delijo neučinkovito, s čimer so oškodovani tako novi potencialni upravičenci kot javna sredstva. To dejanje ne pomeni le kršitve upravnih in socialnih pravic uporabnikov, ampak predstavlja nezakonito in neetično ravnanje, ki spodkopava zaupanje v pravni red in socialno politiko države.
Luku Mescu je moč očitati tudi oškodovanje javnih sredstev po prvem odstavku 257a. člena KZ-1, saj je kot uradna oseba pri upravljanju javnih sredstev ali razpolaganju z njimi, zavestno kršil predpise, opustil dolžno nadzorstvo in omogočil nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav bi moral predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in je ta tudi res nastala. Ker odgovorni minister ni izvedel ocenjevanja oz. ga je aktivno in zavestno preprečil, kljub zakonski dolžnosti, je s tem omogočil, da nekateri uporabniki še naprej prejemajo več ur ali storitev osebne asistence, kot jih dejansko potrebujejo, ali pa do teh storitev sploh niso upravičeni. To pomeni, da se javna sredstva porabljajo neupravičeno. Hkrati pa novi upravičenci zaradi omejenih sredstev ne morejo dostopati do asistence, čeprav bi do nje bili upravičeni — kar pomeni nepravično razdelitev javnih sredstev. S tem, ko resorni minister ni izvedel ponovnih ocen upravičenosti do osebne asistence, je prišlo do nevestnega opravljanja dolžnosti z njegove strani. Opustitev izvajanja zakonskih dolžnosti je povzročila škodo uporabnikom in proračunu ter omogočila neupravičeno porabo sredstev, kar je jasno v nasprotju z vestnim in odgovornim delovanjem v javnem sektorju (4). S tem ko ni izpolnil zakonske naloge izvajanja ponovnih ocen, ni opravil naloge z zadostno vestnostjo in skrbnostjo, kot bi bilo potrebno v javnem sektorju. Neizvedba ocen je odprla možnost za finančno škodo in druge posledice za uporabnike in državo, ki bi jih lahko preprečili, če bi MDDSZ izpolnilo svoje obveznosti. Pri dodeljevanju storitev brez ustreznih ocen, so bila porabljena sredstva na neprimeren način, kar pomeni, da so bila javna sredstva uporabljena nepregledno in neodgovorno.
Brez osebne asistence uporabniki izgubimo avtonomijo, svobodno in neodvisno življenje. Osebna asistenca je ključna za naša življenja in zaradi nestrokovnih, politično motiviranih ter neodgovornih potez pristojnega ministrstva, ogrožena. Pravica do osebne asistence je tako neločljivo povezana in v soodvisnosti s številnimi ostalimi človekovimi pravicami.
Zgodba se nadaljuje, saj resorni minister Luka Mesec v novem predlogu ZOA, nas želi premakniti stran od MKPI in 30 let nazaj v preteklost.
(1) Glej Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI); Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 37/08.
(2) V dokumentu MDDSZ predlaga, da se s pričetkom ponovnega ocenjevanj upravičenosti do osebne asistence po uradni dolžnosti na podlagi 22. a člena in 14.
lena ZOA počaka, da se skupno dogovorijo o nadaljnjih aktivnostih.
(3) Kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(4) Zato njegovo ravnanje izpolnjuje tudi znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, saj je šlo za nepravilno in neodgovorno ravnanje z javnimi sredstvi, ki je povzročilo škodo.
Apr 17, 2025