Človeka, v katerem prepoznavamo oslabitve, pomanjkljivosti, motnje, defekte ali nekaj, zaradi česar po našem mnenju ni avtentičen, pristen, naraven in tak, kot (nezavedno) pričakujemo, ne moremo sprejeti, saj njegovo prizadetost, ne-celost opredeljujemo kot neželeno značilnost, lastnost ali zmožnost, kot nekaj torej, kar nas moti in morda celo vznemirja. Verjamemo, da je ne želimo, in verjamemo, da je ne želi niti druga oseba. Morda verjamemo, da je ne želi nihče, da je univerzalno neželena. A ker jo druga oseba vseeno ima, mora s tem dejstvom nekako živeti, podobno pa velja tudi za nas. Iznajti skušamo strategije takega življenja, pri tem pa se pogosto preprosto zgledujemo pri drugih ljudeh, ki so take strategije že razvili – ali pa jih prevzeli od drugih ljudi, ki so jih pred njimi prevzeli od drugih ljudi. Vidimo, da gre proces v slabo neskončnost. Ne vemo, kdaj se je začel, ne vemo, ali je razumen, a nas to ne zanima prav dosti. Zanima nas predvsem lastno preživetje.

Pomanjkljivost je torej posledica nečesa, česar ne želimo, obstaja pa že zelo dolgo. Ali pa ne želimo pomanjkljivosti in jo zato prepoznavamo – zlasti pri drugih ljudeh, redkeje pri sebi. Obstaja pa kot pozitivna lastnost ali zmožnost druge osebe, zato imamo težavo. Ali kot piše Abberley: oslabitev (impairment) moramo opredeliti kot slabo stvar, saj je neželena posledica izkrivljenega družbenega razvoja, obenem pa velja za pozitivno lastnost oslabljenega (impaired) posameznika.[1] Kako naj se torej vedemo do njega?

Vedemo se tako, da se odmaknemo od njega, da ga ne srečamo, da živimo daleč od njega, lahko pa tudi tako, da razvijemo nov besednjak, ki postavi vse skupaj v novo luč in odpre nova obzorja. Prva strategija ni produktivna, druga je.

S tem se ponudi tudi možnost, da končno razumemo delovanje ideoloških praks in sam pomen ideologije.  

Povejmo najprej, kaj ideološke prakse zagotovo niso. Ideološke prakse niso učinek namernega oblastnega zapeljevanja ljudi  v zmote in celo laži ter ne pomenijo ustvarjanja napačne zavesti o svetu, da bi nesrečni ljudje živeli v zmotah in izgubljeni tavali po svetu. Kaj torej so?

Če zagovarjamo obstoj napačne zavesti o svetu, moramo dopustiti možnost obstoja resnične, nepopačene zavesti, ki ni napačna ali izkrivljena, temveč je prava, neposredovana. A kako določiti pravo in od nikogar neposredovano zavest o svetu, kako izbrati izmed vseh mogočih, saj jih je zelo veliko, tisto, ki je prava, ki se ne moti, ki ni zavedena, izkrivljena ali celo lažna?

Kot primer vzemimo privlačne ameriške sanje, za katere se danes zdi, da so domala povsod okoli nas. Dekonstruirajmo jih.

Ameriške sanje pravijo, da je vsak posameznik zmožen uspeti v življenju ter se samouresničevati, samoizpolnjevati in osebnostno rasti; vse to naj bi bilo dobro tudi samo po sebi. Odločilna za to so posameznikova osebna dejanja, njegova močna volja, delo na sebi in podobno. Kot da na vse to ne vplivajo družbene, ekonomske, politične, zgodovinske zakonitosti oziroma razmere, kot da jih ni treba poznati, kaj šele razumeti ali upoštevati.

Kljub študijam, ki dokazujejo, kako zelo malo ljudi se povzpne po družbenih lestvicah, se obnavljajo pozivi ljudem, naj sledijo svojim sanjam in delajo na sebi, da bi se torej povzpeli. Zakaj se torej naslavljajo, če pa je dokazano, da obljubljajo ljudem nekaj, česar ni mogoče doseči?

Sedaj že lahko rečemo, kako zgrešeno je naslavljanje na ljudi, češ da je vse odvisno od njihove volje. Ker to kratko malo ni res. Pa vendar se obenem zdi, da je tako nagovarjanje vendarle smiselno, ker daje upanje, ker spodbuja, ker je privlačno, pozitivno, ohrabrujoče.  

Ljudje, ki verjamejo, da bodo za trdo delo končno nagrajeni, verjamejo v nekaj, kar se sicer lahko zgodi, a za večino ljudi ne velja. To sicer ne pomeni, da imajo lažno zavest, pomeni pa, da njihova prepričanja ne vodijo k ciljem, v katere verjamejo. Čeprav ciljev ne dosežejo, se lahko dolga leta obnašajo skladno s tem, v kar verjamejo. Priganjajo se k delu in dinamičnemu življenju, kar ima za posledico vsaj nekaj rezultatov, to pa je tudi dobro in je bolje kot nič.

V verjetja, da lahko nekaj dosežejo, jih nihče ne sili, vendar nam psihoanaliza pojasni, kako se verjetja nenasilno oblikujejo že od malih nog. Starši praviloma ne silijo svojih otrok v napačno ali lažno zavest, jim pa posredujejo prepričanja in verjetja, ki jih imajo tudi sami.

Nihče torej nikogar v nič ne sili, a vendar se veliko ljudi obnaša na skoraj enake, zelo podobne in predvidljive načine, za katere verjamejo, da so dobri in vredni. Morda ne dosežejo zastavljenih ciljev, zato pa ves čas nekaj delajo.

Obenem verjamejo, da se bo nekega dne nekaj zgodilo, kar bo potrdilo njihova prepričanja, kar jih bo nagradilo in jim omogočilo vzpenjanje po hierarhijah. Verjamejo nezavedno in verjamejo zavestno, kar pomeni, da vedo, v kaj verjamejo.

Ne verjamejo pa vsi, kajpada. Oblikuje se imaginarno polje, znotraj katerega se vrtijo in nenehno kopičijo orisana meritokratska prepričanja, toda ljudje imajo do vsega tudi cinično in razumno distanco. Vedo, da je vse skupaj bolj ali manj zgolj mlatenje prazne slame, vendar njihova drža širjenja imaginarijev nikakor ne ustavi ali zameji.

Zapisano velja v veliko večji meri za ljudi s posebnimi potrebami, za posameznike in posameznice, ki so disabled. Tudi njim se ponuja meritokratsko razmišljanje, da lahko premagajo vse ovire na poti k uspehu, da so v radikalnem smislu enaki drugim ljudem, da lahko uresničujejo svoje sanje in da lahko dosežejo vse, v kar verjamejo.

Problem je tudi v definiciji sanj. Katere sanje naj bi sanjali ljudje? Podobno je z definicijo uspeha. Kar je uspeh za nekoga, je morda ništrc za drugega.

Pa vendar je očitno, in tega se vsakdanji zdravi razum zaveda, da nima vsak človek pravice do svojega načina življenja – dokler spoštuje zakone in ne ovira svobode drugih. Zavest natančno ve, da so nekateri načini življenja boljši, vrednejši in bolj zaželeni kakor drugi. Da torej obstaja glavni tok, mainstream.

In zdi se, da je dobro biti v njem.

S tem razmislekom pa smo že na pragu dobre definicije ideologije in ideoloških praks, ki jo poda Michael Rosen v knjigi z naslovom On Voluntary Servitude : False Consciousness and The Theory of Ideology (Wiley, 2013) na strani 522: Teorija ideologije je teorija o lažni zavesti, ki jo je (vsaj delno) treba razložiti kot produkt neracionalnega prepričanja: del njene verjetnosti je v tem, da daje svetu posebno privlačno vrsto razumljivosti.