{youtube Q-6MCQ_w2cA}

• Virtualno smo se udeležili novinarske konference o predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi, da bi dobili nekaj konkretnih odgovorov na vsebinska vprašanja povezana s tem kdo bo lahko dejansko upravičenec do storitev. Kot je očitno videti iz posnetka odgovorov na zastavljena vprašanja nismo bili deležni. Ko smo ponovno dvignili roko za nadaljnje izpraševanje, nas je moderator preprosto ignoriral in prekinil povezavo.

Ker še vedno vztrajamo na jasnih odgovorih, vam vprašanja postavljamo še pisno in verjamemo, da boste našli potrebno znanje ter razumevanje za kompetentne odgovore glede opisa modela dolgotrajne oskrbe, ki ste si jo zamislili.

“Hendikepirane osebe, ki potrebujejo več kot 30 ur na teden oz. 110 ur na mesec pomoči so iz zdajšnjega predloga dolgotrajne oskrbe (DO) v bistvu izključene.

Bilo je rečeno in planirano, da bi znotraj ZDOS morala biti zajeta vsaj skupina hendikepiranih v starosti nad 65 let, če predhodno niso bili uporabniki osebne asistence (OA). Le ti imajo poleg potreb zaradi oviranosti iz starosti, še dodatne potrebe, ki izhajajo iz njihovega hendikepa. Kot smo na delovni skupini bili seznanjeni, te osebe tudi niso bile zajete v pilotne študije in njihove potrebe niso bile zajete v raziskave v okviru katerih se je kot zgornja meja ocenjenih potreb postavlja 110 ur na mesec. Če niti starejše hendikepirane osebe (nad 65 let) v ZDO ne najdejo svojega mesta je težko pričakovati, da bi se mlajše hendikepirne osebe, ki so trenutno upravičenci OA, a bi jim bolj ustrezal model oskrbe namesto upravljanja lastnih storitev (kot bi moralo biti v oa) odločile za izstop iz OA in se prepustile oskrbi znotraj DO na domu. Tudi pri ocenjevanju potreb po OA je prihajalo do težav ravno zaradi pomanjkanja zadostne DO na domu. Ocenjujemo, da je kar  60% trenutnih upravičencev OA pridobila pravico do OA, ker potrebujejo pomoč in oskrbo v bistveno večjem obsegu kot je bil na voljo v okviru obstoječe pomoči na domu po ZSV (20 ur na teden) ali  le družinski pomočnik 24 ur na dan– nekomplementarne storitve. Ker te storitve niso zadostovale, se jih je napotovalo v OA, izvajalci pa so prilagodili izvajanje OA na raven oskrbe, kar OA nikoli nebi smela postati.

Za njih je bilo poskrbljeno – na škodo dojemanja in razumevanja OA, ki je tako postala vse kar je v sistemu manjkalo. Za te uporabnike, ki si ne želijo ali ne zmorejo upravljanja z lastno OA ali pa tudi redko zapuščajo dom in niso aktivni v vsakdanjem življenju… se je že pri podaji ocen večkrat izpostavilo da bi bila zanje primernejša oskrba na domu in da se priporoča prehod v DO ko bo na voljo. Kljub temu pa trenutni model DO z obstoječo lestvico ocen in maksimalnih ur storitev to ne omogoča. Nemški model – ki je bil osnova ZDOS – predvideva, da imajo upravičenci  DO na domu, če potrebujejo, do 110 ur oskrbe na teden,  z možnostjo kombiniranja komplementarnih storitev, pa bi lahko dosegli tudi večjo pokritost obsega potreb. Čeprav nam je bilo na prvi seji delovne skupine rečeno, da je še vse odprto – tudi maksimalno število ur storitev DO – vidimo da temu ni tako.” Moja kolegica na YHD, Klaudija Poropat

Minister Simon Maljevac[1], od vas bi pričakovala več pozornosti glede izrazoslovja in naslavljanja, če nič drugega zaradi vaših osebnih izkušenj in diskriminaciji, ki jih vsak dan doživljate. To je grožnja, ki ne velja zgolj za vas osebno, ampak tudi za vesoljno slovensko javnost; »vsakič, ko bom jaz naslovljena z »invalidko«[2],  boste vi »peder«.