Članek
Dan žena po novem dan protesta žensk, (Judita Trajber)

Dan žena po novem dan protesta žensk, (Judita Trajber)

Objavljeno Mar 08, 2017

{facebook http://za-misli.si/images/dan.jpg}

Študentska organizacija Iskra organizira za letošnji osmi marec protestni shod. Pričel se bo 8. marca 2017 ob 16. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani. Shod je del mednarodnega gibanja A Global Women’s Strike, ki spreminja praznovanje dneva žena v mednarodno stavko žensk. O vprašanjih, na katere opozarja namen shoda v Sloveniji, sem se pogovarjala s koordinatorko pri Iskri, Mojco Žerak.


Pred pričetkom ponedeljkovega predavanja profesorice Jogan v Trubarjevi hiši literature na temo položaja žensk, ste izrazili nasprotovanje praznovanju dneva žena in napovedali za ta dan protestni shod. Za kaj gre?

Osmi marec, ki ga praznujemo kot dan žena, nima tradicije praznovanja ženskosti oziroma slavljenja položaja žensk, ampak se je kot mednarodni dan žensk vzpostavil zaradi bojev žensk, ki so jih večkrat bile na ta dan. Uradno se je praznik ustanovil po letu 1917, ker so se v Rusiji, to je bilo ravno v času oktobrske revolucije, tudi ženske organizirale v velik protest proti takratni vojni. Še več drugih akcij je bilo. Marsikje po svetu so se delavke na ta dan organizirale v stavke za pravičnejše plačilo in tako naprej. In zakaj smo me proti praznovanju? Ne samo zaradi navedene tradicije, ampak zato, ker še danes, še zmeraj je v družbi ogromno neenakosti in neenakopravnosti med moškim in ženskim spolom. Nam, ženskam, se pripisujejo neke naravne vloge, češ da smo rojene za gospodinje in matere, da smo po naravi skrbne, dan žena pa tudi materinski dan se praznujeta na način zahvale za ta altruizem, ampak, moram se zavedati, da je ravno to prepričanje, da so nam ženskam omenjene vloge naravno dane, v bistvu izvor vse represije nad nami. Kot petindvajsetletna ženska si jaz recimo ne upam v javnosti reči, da ne želim biti mati, saj je samo vprašanje časa, kdaj bom deležna napadov jeze, razočaranja, nasvetov, kot je, saj, ko boš našla pravega, si boš pa želela otrok. Nikogar ne zanima moja avtonomnost, moja svobodna odločitev o mojem življenju, ker še zmeraj prevladuje mnenje, da smo ženske po naravi matere. Zaradi tega se tudi težje zaposlimo. Moških na razgovorih za delo ne sprašujejo, ali imajo namen imeti otroke. In jim ne dajejo v podpis izjav, da ne bodo rodili, medtem ko so ženske tudi na trgu dela diskriminirane. Razlog, da smo ženske kot delavke manj plačane, je tudi v tem, da moramo večkrat koristiti bolniško, ko otroci zbolijo. Tudi pokojnine za ženske so nižje. Zdaj, ko se pri nas sprejema pokojninska reforma, tako imenovana bela knjiga, bodo imele ženske dosti nižje pokojnine, pa že zdaj so izpostavljene tveganju revščine. Da o prekarizaciji dela sploh ne govorim. 76 odstotkov delovno aktivnih mladih nas je v prekarnih delovnih razmerjih. Tudi to spet najbolj prizadene ženske, ker ne omogoča porodniškega izostanka ne bolniškega izostanka, ne dopusta, tudi prispevki niso poravnani, in potem je tu še dodatno delo doma, vse to pade na ženske in jih potiska v odvisnost od moških. Če bo prekarka zanosila, bo doma brez prihodkov in bo popolnoma ekonomsko odvisna od partnerja. Lahko si predstavljamo, kaj to pomeni za ženske. Marsikatera bo dosti dlje izpostavljena nasilju s strani partnerja, ker preprosto nima ekonomske, socialne podlage, da bi lahko ubežala. Danes se nam hoče prikazati, kakor da živimo v neki postpatriarhalni družbi, kot da patriarhata več ni, tudi na papirju in po zakonih, da smo popolnoma enakopravne, v resnici pa gre za družbene vzorce, ki so tako globoko prisotni v družbi in kulturi, da jih je zelo težko reševati samo z zakonodajo. Marsikaj se da urediti preko zakonov, izboljšati, ampak to, kar zagovarjamo me, je zahtevek po , transformaciji družbe, razumevanje dela, ki ga ženske opravljamo doma, kot enakovrednega delu, ki prinaša dobičke. Ko bomo enačili reproduktivno in produktivno delo, bomo lahko začeli razmišljati o emancipiranosti  žensk. Dokler pa se od nas pričakuje, da bomo čisto "po naravi" opravljale reproduktivno delo, skrbele za otroke, za ostarele in tako naprej, kuhale, pospravljale in hodile še v službo, smo dodatno diskriminirane in izkoriščane, in do takrat preprosto ne bomo mogle reči, da smo enakopravne, svobodne.

Zakaj pravimo, ne praznovati dneva žena?  Zato, ker poveličevanja doseženih pravic žensk oziroma položaja žensk razumemo kot metanje peska v oči. Glede na aktualno situacijo, se nam zdi to, da bi ta dan praznovali, res prav smešno, bizarno, in zato smo tudi letos, pa ne samo me, v Sloveniji, tudi po celem svetu so se pojavile eministične iniciative, z namenom, da si vzamemo osmi marec nazaj in ta dan izkoristimo za opozarjanje na neenakopravnosti med spoloma v družbi. Zato, ne praznovanje, ampak protesti in stavke na ta dan!

Kar se tiče materinskega dneva, dan žena in materinski dan obstajata predvsem zato, da se naj v ljudeh utrjujejo družbene predstave o spolih, ki glasijo: ženske so matere, ženske so gospodinje, dajmo se jim zahvalit dvakrat v letu za to, hvala vam, da ste tako dobre ...

Bi lahko vsebino včerajšnjega predavanja profesorice Jogan nadaljevali z osredotočenjem na vprašanje, kdo je naslovljenec vašega protesta? Konkretno. Kdo je naslovnik? Kdo naj ravna drugače in v čem? Pri katerem svojem dejanju, delovanju? Ali je to nek tako imenovani cerkveni dostojanstvenik, ki naj razmišlja drugače, in zakaj, ko pa ima drug interes, in je uveljavljanje interesov neka demokratična, človekova ali kakšna že, pravica? 

Naše protestne zahteve so objavljene na spletni strani Študentske organizacije Iskra in so naslovljene predvsem na vladajoče. Gre za zahteve po okrepitvi socialne države, po povišanju socialnih transferjev, predvsem za ženske, otroke in ostarele, gre za zahtevo za brezplačne vrtce, ki bodo odprti ves čas, ker marsikatera ženska dela tudi popoldanske in nočne izmene, in v tem času mora kdo varovati otroke. Vladajoči imajo možnost olajšati oziroma izboljšati položaj žensk v družbi, naj torej začnejo z ramen žensk jemati breme skrbi za družbo, za tako imenovano reproduktivno delo, delo, ki je potrebno zato, da se rojevajo novi člani in članice družbe, da so preskrbljeni in nahranjeni. Tako, kot je profesorica Jogan včeraj lepo rekla, da je reproduktivna industrija največja industrija na svetu, ker je polovica populacije vpletena vanjo. Če bi država oziroma neki sistemi socialne varnosti, socialne države, breme nadaljevanja družbe prevzemali na svoja ramena, kakor se je to delalo v preteklosti, bi bilo ženskam dandanes dosti, dosti lažje v njihovih življenjih.

Vladajoči so izvoljeni s strani nas, ki imamo volilno pravico. V prostoru, kjer se pogovarjava, sedi tudi gospa Alenka Bratušek, ki je bila nekaj časa vladajoča in je njeno vladanje mariskatera izobraženka iskreno pohvalilea. Kljub tem, da je približno polovica volilnih upravičencev žensk, ima njena stranka majhen delež v parlamentu. Ali je razlog v tem, da med ženskami ni dovolj vzajemnosti in solidarnosti?

Tekmovanja in solidarnosti, tega ne bi ne bi navezovala na spol. Živimo v kapitalistični družbi, kjer je tekmovanje glavni način sodelovanja v družbi. Tudi mi, mladi smo prisiljeni tekmovati med seboj za zelo malo število služb, ne glede na spol. Tekmovalnost, ki jo vidimo vsepovsod, to je nekaj, kar je v naši družbi sprejeto kot edini pravilni način delovanja Tekmovati z drugimi, da zmaga najboljši in tako naj bi bilo potem najboljše za vse, a ne? Ta tekmovalnost je integralni del kapitalističnega sistema. Kar se tiče žensk na vodilnih pozicijah v državi, je recimo tudi Margaret Thatcher, kot predsednica Velike Britanije, na eni izmed najvišjih svetovnih funkcij, naredila za ženske dosti več škode, podobno se dogaja tudi pri nas. Problem so neoliberalne politike, ki s sabo prinesejo krčenje socialne države, varčevanje, poveličevanje prostega trga, ne glede na to, katerega spola je oseba, ki sprejema odločitve in reforme, ki bodo slabo vplivale na ženske. Ni dovolj samo to, da je na vodilni poziciji ženska, mora tudi razumeti položaj žensk v družbi. In v skladu s tem delovati.

Kar se tiče parlamentarne demokracije na sploh in samih volitev, je pa tako, da se je v zadnjih desetletjih parlamentarna demokracija popolnoma odtujila od ljudi. Volitev se udeleži komaj še polovica volilnih upravičenk in upravičencev. To je najlepši pokazatelj, da je politična sfera popolnoma odtujena od realnega življenja. Velikokrat slišimo reči, mene politika ne zanima. Sklepam, da je to posledica odtujitve, saj smo državljani in državljanke v demokratični proces vpleteni samo enkrat na štiri leta, ko gremo na volitve. Ne glede na to, koga volimo, katero stranko volimo, so si reforme, ukrepi, zelo podobni, na oblast pridejo bolj ali manj enaki, eni so malo bolj levi, drugi malo bolj desni, tretji so malo bolj center-stranke, kakorkoli, ukrepi, ki jih sprejemajo, so še zmeraj skrajno neoliberalni, seveda zato, ker so diktirani iz naddržavnih institucij, v našem primeru iz Evropske centralne banke, IMF in Evropske komisije. Te tvorbe zelo jasno kažejo državam, kakšen je njihov manevrski prostor  in ta manevrski prostor ne dopušča socialnega delovanja, delovanja, ki bi resnično delovalo v smeri izboljšanja življenja ljudi, ne samo žensk, vseh. Tako bo, dokler se ne osvobodimo te kletke neoliberalizma, ki nas odtujuje med seboj, tudi individualizacija je pomemben vidik tega, da se ljudi razume kot posameznike in posameznice, ki delujejo samo zase in ne za družbo kot celoto.

Ženska na vodilnem položaju v državi, kot je bila Alenka Bratušek, lahko le izvaja že sprejeto, splošno sprejeto družbeno ureditev, to je kapitalizem. Značilnost kapitalizma je zasebna lastnina proizvajalnih sredstev, mednje sodijo tudi denarne vloge vlagateljev kapitala,  ta pa naj prinese čim večji dobiček. A dobiček ne bo velik, če bodo delavci dobro plačani. To je torej začarani krog, ki ga vladajoča oseba, če moški ali ženska, le izvaja. Položaja žensk in drugih šibkejših členov družbe ni mogoče obravnavati mimo širšega družbenega konteksta, kajne?

Strinjam se, popolnoma, da. Te stvari je treba širše reševati. Treba je pomisliti tudi na možnosti izven okvirov parlamentarnega delovanja. Zato smo tudi me izbrale aktivistično pot. Kajti parlamentarno delovanje ima nek zelo ozek manevrski prostor. A če gremo med ljudi, se z njimi pogovarjamo, bomo prepoznali njihove potrebe in želje, potem lahko probleme tudi širše naslovimo. Kljub temu se strinjam, da bo reševanje teh problemov še zelo zelo dolga bitka. Na ravni zgolj nacionalne države je zelo težko reševati te probleme. Že samo ozaveščanje ljudi, da je politika nekaj širšega od parlamentarnega delovanja, da je politika upravljanje s skupnim, upravljanje s skupnim dobrim, s skupnimi stvarmi, skrb za vse nas, ki smo del družbe, je politično delovanje n tudi protest je zelo zelo politično dejanje.

Za dan žena napovedana stavka na delovnem mestu, doma, jutri bodo marsikje po svetu ženske stavkale tudi doma, to so zelo politična dejanja, ki za nekaj časa nekloliko ustavijo ali pa vsaj opozorijo vladajoče in tudi vse ostale v družbi, da imamo probleme, ki jih je treba nasloviti in se z njimi ukvarjati in te probleme mora naslavljati in reševati politika. Politična sfera.

Torej lahko razumemo dan žena v modificirani obliki, v obliki protesta? Ali lahko postane dan, ki vsakokrat opozori, kje smo?

 

Da, tako je.

 

                                                                                                                        Pripravila Judita Trajber

                                                                                                                        7. marca 2017

#BorbaZaEnakost #DelovneRazmere #Diskriminacija #Intervjuji #MednarodnaStavka #Nadrejena-rss #Neenakopravnost #OsmiMarec #PokojninskaReforma #PrekarizacijaDela #ProtestniShod #Subkultura #SvobodnaOdločitev