V Večeru so bili v torek, 16. 1., med drugim objavljeni tile članki:
Z novim letom slaba volja v Sparu: Unovčevanje kuponov oteženo, težave predvsem za upokojence,
Mobing v Pošti Slovenije? Pooblaščenec preverja hude očitke in
Zaposleni kradli v TEŠ: Koliko bakra so odtujili, nihče ne ve.
Prvi članek govori, kako so v eni od trgovskih verig spremenili način uveljavljanja popustov. Ta je za kupce bolj zapleten, saj morajo kupone s popusti izrezati iz katalogov, jih natisniti ali si jih prenesti na pametni telefon. Če želijo pridobiti katalog s popustom za to trgovsko verigo, morajo zaprositi za naslovljeno pošiljanje ali dovoliti dostavo oglasnih katalogov vseh trgovskih verig v svoj poštni nabiralnik. Če želijo kupon natisniti, potrebujejo računalnik z internetnim dostopom, printer in papir; znati morajo poiskati kupon in ga tudi natisniti. Za prenos potrebujejo pametni telefon in znanje prenosa aplikacij. Vse troje zahteva njihov čas ali čas njihovih bližnjih, ki so jim voljni pomagati. In vsi ti načini so dodatna obremenitev za okolje, ki prej ni bila potrebna. Kupci so slabe volje in jezo stresajo na nič krive prodajalce. Ti zaradi tega delajo počasneje in so pod stresom, torej lahko temu dotičnemu ukrepu na ravni države pripišemo tudi nekaj dni bolniških odsotnosti. To pa škodi poslovodstvu in lastnikom. Ukrep je preprosto slab za vse vpletene.
Sppremenjen način uveljavljanja popustov se ni udejanil. Nekdo se ga je domislil. To je bil nekdo na dobro plačanem delovnem mestu, odgovoren za sprejemanje dobrih odločitev. Zmotno je ocenil, da je njegov domislek dober. Podrejenim je dal navodila za izvedbo ukrepa. Prav gotovo je kdo od izvajalcev podvomil v njegovo smiselnost. Če je svoje pomisleke delil z nadrejenim, mu ta ni prisluhnil, ni se zamislil in ni spremenil svoje odločitve. Torej je slab delovni vodja. Če podrejeni pomislekov ne delijo z njim, je nasploh slab vodja. Ta dotični je morda deloval na lastno pest, ne da bi nadrejeni ali sodelavci na isti ravni vedeli, kaj počne. V tem primeru sta organizacija in komunikacija v podjetju slabi, nepregledni, neučinkoviti in omogočata poslovno škodo. Še slabše pa je, če je uspel v spremenjen način uveljavljanja popustov prepričati več ljudi, prav tako dobro plačanih za sprejemanje dobrih odločitev. Tako ali drugače je ukrep sprejela četa nesposobnih bedakov.
Drugi članek govori o mobingu vodje kadrovske službe nad delavci v vseslovenskem državnem podjetju. Navaja, da je ta ista oseba že prej opravljala enako delo v drugem podjetju, katerega solastnik je država, kjer je po pričevanju zaposlenih prav tako izvajala mobing. Vseslovensko državno podjetje je torej za zahtevno in občutljivo delo z ljudmi zaposlilo osebo, ki je v prejšnji službi izpričano pehala delavce v stisko, slabo delo in bolniške odsotnosti. Četa nesposobnih bedakov …
Tretji članek govori o usklajenem delovanju večjega števila zaposlenih v velikem državnem podjetju, s katerim so iz podjetja odtujili okoli 100 ton bakra. Podjetje očitno vodi četa nesposobnih bedakov, sicer bi to početje zaznali že prej in ustrezno ukrepali. A četa nesposobnih bedakov so tudi odtujevalci bakra. Bili so prepričani, da bo njihovo početje ostalo skrito ali da jo bodo odnesli brez posledic, če bo slučajno odkrito. Nekaj odgovornih si bo seveda rešilo kožo, a na račun drugih, ki bodo 'žrtvovani' roki pravice.
Kaj je vsem tem primerom skupnega? Pričajo, da so v državnih podjetjih na odgovornih in dobro plačanih delovnih mestih zaposlene cele horde nesposobnih bedakov. Pri slabih odločitvah drug drugega ne ustavljajo, ampak podpirajo, in svoje vrste krepijo z novimi nesposobnimi bedaki.
»Nič novega,« boste rekli. »To že vsi vemo.« Res je. Vsi vemo, da so odgovorna in dobro plačana delovna mesta v državnih podjetjih odlagališče odvečnih politikov, pa zvestih, a neizvoljenih članov strank, in seveda trume njihovih sorodnikov, ki ne izpolnjujejo pogojev za zasedbo ali pa so jim ti pogoji prirejeni. Tudi mnogi vodilni v teh podjetjih, ki sami morda niso povsem nesposobni bedaki, pogosto zaposlijo sorodnika ali znanca na delovno mesto, ki mu ni dorastel, in mu omogočijo hitro napredovanje. Ti ljudje se kopičijo.
A doslej se nimo ukvarjali s posledicami tega stanja. Nesposobni bedaki namreč v teh podjetjih delajo. Tudi če delajo malo, nekaj reči naredijo – in vse naredijo slabo. Nekateri se trudijo delati dobro, a nimajo znanja, sposobnosti in izkušenj, da bi jim uspelo. Drugi delajo po navdihu. Tretji delajo za svoje udobje in za svoj žep, za kar so morda celo delno sposobni. Četrti ubogajo navodila in so voljno orodje v rokah tretjih …
Delo vseh teh nesposobnih bedakov se sešteva in združuje. Če jih je na kupu preveč, njihovo delovanje postane način dela podjetja, oddelka ali enote. Pametni in sposobni se morajo prilagoditi in delati slabo ali oditi. Tudi če šef postane sposoben in pameten človek ter ima proste roke, ne more izboljšati delovnih postopkov skupaj z ljudmi, ki so jih predtem dolga leta kvarili. Ne more doseči, da bodo delavci sporočali svoje potrebe, predloge in pripombe nadrejenim, od katerih so jih vedno dobili po glavi, če so odprli usta. In če bo o podatkih in zamislih, ki bodo prišle do njega, razpravljal z nesposobnimi bedaki, bo prišel do slabih rešitev.
Te ljudi je domala nemogoče odpustiti. Vsi imajo močne strice v ozadju in so sami nekomu močni strici. Če jih obdržiš, podjetju še naprej delajo škodo. Če jih odpustiš, bodo podjetju delali škodo užaljeni strici iz ozadja in 'nečaki', ki so ostali v podjetju (na primer RTV). V najboljšem primeru si lahko tega ali onega izmenjaš z drugim podjetjem in upaš, da boš dobil manj škodljivega. Posebej trdovratnih bedakov se še najlažje znebiš, če podpreš njihovo predvolilno kampanjo in jih spraviš v politiko. Z malo sreče so tam vsaj nekaj let, pa tudi potem ni nujno, da se bodo vrnili prav k tebi. Ti bodo pa skoraj zagotovo iz hvaležnosti priporočili kakšnega nadobudnega nesposobnega bedaka, ki ga ne boš mogel zavrniti …
A to, da šef ni nesposoben bedak, so tako rekoč sanjske razmere. V resnici je nesposobnih bedakov med predsedniki svetov, direktorji in ravnatelji prav toliko kot med malimi šefi. Po dolgem in počez jih je preprosto preveč. Zato velika državna podjetja nujno delajo slabo.
Je rešitev privatizacija? Ni. V državnih podjetjih so zaradi nesposobnih bedakov dobički manjši, a gredo v proračun. V zasebnih so višji, a gredo v žepe lastnikov. Od državnih podjetij živi kup ljudi, zato ne propadajo. Zasebna lastniki izžamejo in jih pahnejo v stečaj. In s stališča delavcev je nesposoben bedak na vodilnem delovnem mestu neprimerno manjše zlo v državnem podjetju kot v zasebnem.
Kaj pa je rešitev? Meritokracija. S tem je Džingiskan v nekaj letih osvojil Azijo. S tem Kitajci osvajajo svet … Meritokracija se začne s tem, da tvoj otrok v petem razredu dobi dvojko, če zna za dvojko …
Gregor Hrovatin
Jan 21, 2024