Članek
Vojna je črno-bela
Objavljeno Jan 28, 2024

Pred kratkim sem napisal, da »stvari niso črno-bele, ampak sivo-pisane in spremenljive.« No, nekatere so tudi črno-bele. Vojna je ena izmed njih …
Ko smo se v analogno-svinčenih časih mojega šolanja stepli in so nas učitelji pri tem dobili, smo bili kaznovani (ja, v šolah so učence kaznovali) vsi vpleteni. Kdor je udaril, užalil, nadlegoval ali kako drugače izzval drugega, je prejel enako kazen kot sošolec, ki se je na ta napad odzval. Skoraj vedno sta morala kazen odslužiti skupaj. Učitelji so sicer povprašali, kaj se je zgodilo, a zgolj zato, da so določili obliko kazni, ne pa razlike. Kaj smo se iz tega naučili? Da je biti napadalec ali napadeni moralno enakovredno. Da je torej bolje biti pretepač, žalilec, nadlegovalec, skratka izzivalec. Če ti z nasiljem uspe doseči želeno, si zmagal. Če ti ne uspe, si izgubil ravno toliko kot tvoja žrtev …
Šolanje je doseglo svoj cilj. Izobraženo ljudstvo je nauk o primerljivi krivdi nasilnežev in žrtev ponotranjilo. Ljudski pregovori pravijo: »Za prepir sta potrebna dva,« »vsak kovanec ima dve plati,« »kjer je dim, je tudi ogenj,« »zgodovino pišejo zmagovalci,« in »dobrota je sirota.« Odmevni primeri nasilja, ki so dosegli sodni zaključek, nas učijo, da se nasilje običajno splača – razen če si ženska ali priseljenec. Ženski pristoji vloga žrtve in je zločin, če se ji izneveri; priseljenci pa so že po pravilu zločinci – torej je treba oboje strogo kaznovati …
Vsak šolski pretep, ki se je kdajkoli zgodil, se je vnel med nekom, ki je napadel, in drugim, ki se je ob napadu branil. Če ga napadalec ne bi izvedel, do njega ne bi prišlo. In če sta oba enako kaznovana, branilcu ostane trpka izkušnja. Biti po krivici kaznovan je, kot bi nekdo vrgel bombo v tvojo dušo. Občutiš bolečino, nemoč, zagrenjenost. Če kaznovalec ve, da si se le branil, pa te vseeno kaznuje, je še huje: izgubiš občutek varnosti in zaupanje v odrasle, v državo, v človeštvo …
Tudi vsaka vojna, ki se je kdajkoli zgodila in se dogaja, se je vnela med skupnostjo, ki je napadla, in skupnostjo, ki se je napadu postavila po robu. Začne se tako, da napadalci vdrejo na območje napadenih. Preidejo obojim znano mejo med skupnostima. Umažejo, poškodujejo, izčrpavajo in uničujejo tamkajšnjo naravo in lastnino pripadnikov napadene skupnosti. Razgrajajo, ponižujejo, ustrahujejo, kradejo, ropajo, posiljujejo, razlaščajo, zasužnjujejo, razseljujejo, zapirajo, mučijo in pobijajo ljudi. Med njimi se nastanijo, naselijo in jih skušajo zasužnjiti, iztrebiti ali oboje …
Napadeni ljudje se slejkoprej uprejo. Pričnejo se braniti. In ko se branijo, umažejo, poškodujejo, črpajo ali uničujejo lastnino prišlekov – tostran in onstran nekdanje meje med skupnostima. Kjer lahko, razgrajajo, ponižujejo, ustrahujejo, kradejo, ropajo, posiljujejo, razlaščajo, zasužnjujejo, razseljujejo, zapirajo, mučijo in pobijajo pripadnike skupnosti napadalcev – in lastne izdajalce, ki z njimi hočeš-nočeš sodelujejo. Če se vojna prevesi na njihovo stran, jih skušajo zasužnjiti, iztrebiti ali oboje …
To je vojna. V vojni ni nedolžnih. Niso pa niti slučajno vsi enako krivi. Smrt okupatorskega vojaka in smrt branilca domovine nista enakovredni. Tudi smrti civilistov ene in druge strani nista enakovredni, niti posilstvo domačinke in priseljenke. Noben izstrelek napadalcev ni enakovreden izstrelku napadenih. Ko si enkrat napadel, si ves čas napadalec; samoobramba okupatorja ne obstaja …
Bolj se vojna vleče, bolj sta obe strani umazani s krvjo. Poveljniki ohranjajo bojni duh obeh vojskujočih skupnosti z bajeslovjem – s starodavno, po možnosti od bogov zapovedano pravico do nekega ozemlja, ter z bajkami o zgodovinskih spopadih med skupnostima, ki dokazujejo manjvrednost, živalskost in pošastnost pripadnikov druge strani. Na tej točki so skoraj vsi poveljniki, mnogi vojaki in večina ostalih pripadnikov obeh skupnosti pošasti. A tudi če ji je enaka ali jo celo presega, pošastnost napadenih nikoli ni in ne bo enakovredna pošastnosti napadalcev …
»Sezita si v roko in bodita prijatelja!« ukažejo učitelji pretepačema. »Sedita za pogajalsko mizo in se zmenita!« pravijo vojskujočima stranema raznorazni pametnjakoviči iz udobja držav, ki niso v vojni … Kako naj sedeš za pogajalsko mizo z nekom, ki ne priznava tvoje skupnosti in si lasti njeno ozemlje? Kako naj se pogovarjaš z nekom, ki te ne smatra za človeka in te želi iztrebiti? In zakaj bi to počel? …
Nacisti niso spremenili svojega mnenja o Slovanih in Romih; le vojno so izgubili, preden jim je uspelo prve zasužnjiti in druge iztrebiti. Za pogajalsko mizo so sedli, ko so doživeli vojaški poraz. Prijazni so postali, ker niso več mogli streljati – tako prijazni, kot je to zanje najbolj koristno …
Zgodovino pišejo zmagovalci. Vojaki pišejo pisma. Sivina in barve so v pismih …

#Evropa #GregorHrovatin #kolumne #Svet #vojna #za-misli