Največja napaka, ki jo delajo zdravniki pri zdravljenju človeškega telesa, je ta, da ne upoštevajo celote. Kajti del nikoli ne more biti zdrav, če ni zdrava celota. (Platon)
Kot vidimo, je že Platon vedel in razmišljal o tem, kako je treba pristopiti k procesu zdravljenja. Kaj pa vemo danes, ljudje in sodobni zdravstveniki, o človeku kot celostnem bitju? Kdo sploh uporablja holistični pristop do klienta oziroma pacienta, do sebe, do svojih bližnjih? Če tudi vemo, kaj pomeni holistični pristop do zdravja, ali tega zares upoštevamo? Ali ga naši zdravniki negujejo do nas? Odgovor na to vprašanje ni nujno potreben. Takoj se postavlja novo vprašanje: Kako ostanemo zdravi?
Vajeni smo definicij bolezni in morda smo boljši pri označevanju obolenj kot pri njihovem zdravljenju; vendar je redkokdo kdaj poskušal definirati njihovo nasprotje. Kljub temu dobro vemo, kdaj smo zdravi. Takrat dobro izgledamo, se odlično počutimo, smo srečni in zdi se nam, da je vredno živeti. A ni to naše naravno stanje? Od kod prihaja bolezen in zakaj? Kaj je potrebno storiti, da se osvobodimo bolezenskega stanja in ali lahko, in kako, obnovimo stanje, v katerem smo srečni in zdravi?
Biti zdrav je nekaj, kar tisti, ki so blagoslovljeni z močnim organizmom, jemljejo za samoumevno; dokler ne zbolijo. Pogosto začnemo zares ceniti, kakšen blagoslov sta miren, zdrav duh in zdravo telo, šele takrat, ko nas bolezen ali slabo počutje priklene na posteljo, ali kadar živimo v senci nerešljivega problema. Tisti, ki so se po izbruhu težke bolezni uspeli pozdraviti, so se verjetno naučili, da zdravja ne smejo imeti za samoumevnega in tudi načinov, kako zdravje ohraniti.
Ko smo zdravi, je naše telo živo in polno energije, naše stanje duha je pozitivno: tudi če imamo probleme, smo prepričani, da jih lahko rešimo. Na prihodnost gledamo optimistično in smo zadovoljni s sedanjostjo. Lahko potrdim, da je krasno imeti zdravnika med svojci. Že od malega sem slišala in si zapomnila, da je treba čaj piti, dokler smo zdravi, da nam ga ne bo treba piti, kadar zbolimo. Pravzaprav gre za preventivo. In če zbolimo, sta jogurt s kruhom in počitek prava zdravila. Imela sem priložnost naučiti se tega, upoštevati in deliti z drugimi. Verjemite mi, da oba nasveta delujeta.
Danes imamo to srečo, da imamo več podatkov o tem, kaj je za zdravje dobro in kaj ne. Vse vemo o prehrani in poznamo zdravju nevarne dejavnike, kot sta stres in onesnaženje okolja. Vedno več vemo tudi o tem, kaj podpira in kaj zmanjšuje odpornost, toda še vedno se zgodi, da nam pride slabo počutje ali zbolimo. Sigmund Freud je zatrdil, da je "zdrava oseba le oseba, ki zna ljubiti in zna delati".
Nekoč je Freud rekel tudi: "Spoznati samega sebe in se znebiti strahu je ključ do zorenja vsakogar." Človek mora odkriti, kaj resnično ljubi in želi početi. Na življenjski poti je zelo pomembno, da ne počnemo stvari, ki se od nas pričakujejo, ali so samoumevne. Svoj polni potencial lahko uresničimo, če poslušamo sebe. Morda je najpomembnejša odločitev v življenju, da sklenemo biti prijazni do sebe in ravnati s seboj tako, kot so nas naučili, da moramo ravnati z drugimi.
To bi bil proces, ki nima konca. Toda to je samo ena med izbirami, ki se jih moramo nenehno držati, če želimo zaščititi svoje zdravje. Mogoče ni tako zelo pomembno, kaj počnemo, toda bolj naš odnos, razviden od tega, da sploh nekaj počnemo. Namreč, karkoli nam lahko pomaga (tudi placebo), če verjamemo, da nam bo to koristilo. Morda pa je glavna zdravilna in profilaktična sila prav naše hotenje, da bi uživali v dobrem počutju, se zanj potrudili in zavestno prevzeli odgovornost za svoje zdravje.
Vsak posameznik ali družina ima različne ritme in bioritme, energijske nivoje ter prehranske, emocionalne in psihološke potrebe; in vse to se nenehno spreminja. Če se hočemo dobro počutiti in ostati zdravi, moramo nujno biti na tekočem s temi dejavniki in njihovimi spremembami ter skrbeti za to, da so vse naše potrebe potešene. Potrebujemo zavest o sebi. Zavest o samem sebi pa ne moremo gojiti, če si ne damo dovolj prostora, da "gremo sami vase", da začutimo spet, kdo smo in kaj se v nas dogaja, da prisluhnemo sporočilom, ki nenehno prodirajo iz nezavednega o tem, kaj potrebujemo, da ostanemo celi, kaj potrebujemo za notranje ravnovesje.
Na začetku kolumne smo omenili holistični pristop, in če že, si bom dovolila povedati, kje se nahajam na tem področju. Takšnega pristopa pričakujem edino od sebe do sebe in do drugih. Vedno se lahko odločimo, da bomo človeku, ki se gnusno obnaša, dovolili, da nas nadleguje, nam nasprotuje ali nam grozi, lahko pa razširimo svojo zavest tako, da začutimo, od kod prihaja (verjetno od nekod, kjer mu ni prijetno) in ga obravnavamo kot človeka, ki se je verjetno odrekel ljubezni, ki trpi ali sploh pošilja v svojo okolico sporočila na slabo prilagojen način. S tem "pustimo stvarem, da so take, kot so".
Nasprotje tega so odpor, obsojanje, zoperstavljanje, kar vse zahteva veliko energije in povzroča stres ter izčrpanost. Nemogoče bi bilo našteti vse najrazličnejše strese in napetosti, ki puščajo škodljive posledice; lahko pa sklenemo, da jih povzročajo medčloveški odnosi. Če se odločimo, da bomo ohranili svoje zdravje, to ne bo nujno zoprna stvar. Če počnemo stvari, pri katerih uživamo, krepimo imunski sistem. Naše življenjske navade, torej tisto, kar mislimo, čutimo, govorimo ali delamo, vsak trenutek povečujejo našo vitalnost in krepijo našo odpornost proti bolezni — ali pa nas izčrpavajo.
Vrnem se k Platonu, da človeška bitja funkcioniramo kot celote. Ali k Freudu, brez ljubezni se na tem planetu počutimo kot tuja bitja. Vemo, da si želimo biti srečni in zdravi. Koliko srečni in zdravi bomo, je odvisno od nas. Nasproti ljubezni stojijo obsojanje, zamerljivost in nesposobnost odpuščanja. Takšna duševna nastrojenost je za naše zdravje nevarna, saj vsebuje hladno, trdo in strupeno energijo, ki ogroža mehko in toplo telesno tkivo, na katero odlaga svoje kemične sle.
Kot vse drugo je tudi ljubezen izbira. Treba se je prepustiti toku, namesto da se borimo. Dovolj bo že, če bomo pripravljeni spoštovati pravico obstoja. Ugotovili so namreč, da se pacientom, ki vizualizirajo, kako divje uničujejo rakaste celice ali viruse, stanje poslabša in ne izboljša. Učinkovitejši je bolj nežen in spoštljiv pristop — tako da se na primer z napadalci (bolečino) pogovorimo, kakšno sporočilo nam prinašajo, in od njih izvemo, zakaj so tu ter kakšne spremembe moramo uvesti v življenje.
Človek ob vse večji materialni blaginji "doživlja eksistencialni vakuum", torej bivanjsko praznino in vrednostno dezorientacijo (Viktor Frankl). Vsi vemo, da smo del narave in tudi, da smo se od svojega prvotnega življenja v naravi umaknili v beton, od temeljne človeške skupnosti (pleme) v brezimno množico in od dialoga s samim seboj v vrvež dražljajev. Tako ne doživljamo prav samega sebe, ne soljudi, ne družbe, ne narave, ne kulture in ne bivanja kot celote. Le poglejmo, kako se naš obstoj odraža na našem planetu, ki ta hip trpi bolečine, ker mu ne izkazujemo dovolj spoštovanja in skrbi. Tako kot smo mi sposobni za zdravljenje in samozdravljenje, je tudi naš planet in še več.
Martina Karafiloska Chiuia
pred 4 dnevi