
6.
razklane so tesnobe in razjasnjene zablode.
veter, ki prihaja izza gorov in se dotakne
umirajočih listov, razpiha vsak fantom v
obstoju, ki predolgo je stal na istem mestu.
da je tista tišina res glavni vladar, osvajalec in
odrešenik, ki jo opeva duo Simon in Garfunkel,
to prikazuješ na znaten, a ne silovit način. vdam se
pred tvojim obličjem in ti me povzdigneš do neba.
7.
da me spremljaš že od rojstva, rad povem.
in seveda, vsak je tvoj spremljevalec, jaz tvojo
prisotnost v svojem bitju nosim kot najbolj
dragocen zaklad. tokrat se prelivaš skozme
kot reka in usmerjaš moj tok po strugi vsemirja.
vidim te v vsakem mestu. odbijaš se od zidov
hiš, obokov, streh in kamnitega obzidja. zrcališ
se v očeh, v mimiki obrazov. plešeš in si mag.
8.
dež ni kot pekoča zgaga. dež je zdavilo,
ki pada na telesa, v pore pronica, kosti in
brazgotine. ozdravljaš vse kar se je nabralo,
vse kar se dogaja skozi preostale dni v letu.
v temi se jasni. volja razkriva postopno,
a prodorno. če se kaj razpusti v odkritje,
bo to obdarjeno. temačne oči svetijo iz
daljave, a te niso vražje, so nežno dramilo.
9.
znova in znova ti bom pisal pisma. so stvari
katerih se človek nikoli ne navadi in tega se
zavem vsakič, ko prestopiš prag. ko odhajaš,
močne sledi so vtrte na poteh, vrezane v debla,
kip, ki oznanja vsakoletni preporod. in je tudi
slepota človeka, da vsakega ne pomiri spoznanje,
kako prosto je življenje, če ne utaplja se v glavi,
ali da si prisvaja moralo po nareku lastnih utvar.
10.
to nam daješ v vednost, ko žuborenje morja
dotakne se vejevja in konča kot smehljaj vsega,
kar si upa pasti v razkroj. v tebi se ne rabim
pretvarjati, dviguješ me čez izprijenost nižin.
krošnje so razširjene in te so varno zatočišče
pred neurjem. prah se dviga, spreminja se v
zlata zrna. zemlja, polna življenjskih sokov,
stvarstvo napaja. oktober odkriva stare stezice.
11.
ciprese pod balkonom postajajo vse večje.
dnevno jih spremljam in zapečatim v drag
spomin. zimzelene so, kar me še bolj osrečuje.
ko odrastejo, pripovedoval jim bom te jesenske
zgodbe. spreminjam se v vodo. fluiden sem,
pripravljen da postanem oblika in volumen,
ki se porajata v mislih. vrata podtalja se odpirajo,
oznanjajo še eno rojstvo. tokrat bo čisto hrepenenje.
Luka Višnikar

Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ
Modre misli modrih ljudi so včasih tako modre, da boli glava. Ena takšnih misli, ob katerih me zaskeli med ušesi, ko gre skozi enega noter in skozi drugega ven, je Wittgensteinova: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Lahko nadeneš plašnice jeziku? Lahko nadeneš plašnice svojemu doživljanju? In če že, bi lahko bile to ene in iste plašnice? …
Gregor Hrovatin|15. november 2026
Inkluzija, ki to ni – 2. del
Dušan Rutar|12. november 2026
Smrt politične korektnosti
Zakaj se mladeniči nagibajo k fašizmu, mladenke pa k socializmu? Fašizem dekletom ponuja podrejenost, rojevanje in skrb za gospodinjstvo – nič posebej privlačnega. Fantom pa obljublja hitro napredovanje, ugled in denar. Obljuba je resnična: fantje vidijo neizobražene bedake, kako pogumno kršijo zakone in vlečejo za nos državo, a jih ljudje izvolijo in botri jim priskrbijo dobro plačane službe.
Gregor Hrovatin|8. november 2026