Oda jeseni, (cikel pesmi - 2. del)

6.

razklane so tesnobe in razjasnjene zablode.

veter, ki prihaja izza gorov in se dotakne

umirajočih listov, razpiha vsak fantom v

obstoju, ki predolgo je stal na istem mestu.


da je tista tišina res glavni vladar, osvajalec in

odrešenik, ki jo opeva duo Simon in Garfunkel,

to prikazuješ na znaten, a ne silovit način. vdam se

pred tvojim obličjem in ti me povzdigneš do neba.


7.

da me spremljaš že od rojstva, rad povem.

in seveda, vsak je tvoj spremljevalec, jaz tvojo

prisotnost v svojem bitju nosim kot najbolj

dragocen zaklad. tokrat se prelivaš skozme


kot reka in usmerjaš moj tok po strugi vsemirja.

vidim te v vsakem mestu. odbijaš se od zidov

hiš, obokov, streh in kamnitega obzidja. zrcališ

se v očeh, v mimiki obrazov. plešeš in si mag.


8.

dež ni kot pekoča zgaga. dež je zdavilo,

ki pada na telesa, v pore pronica, kosti in

brazgotine. ozdravljaš vse kar se je nabralo,

vse kar se dogaja skozi preostale dni v letu.


v temi se jasni. volja razkriva postopno,

a prodorno. če se kaj razpusti v odkritje,

bo to obdarjeno. temačne oči svetijo iz

daljave, a te niso vražje, so nežno dramilo.


9.

znova in znova ti bom pisal pisma. so stvari

katerih se človek nikoli ne navadi in tega se

zavem vsakič, ko prestopiš prag. ko odhajaš,

močne sledi so vtrte na poteh, vrezane v debla,


kip, ki oznanja vsakoletni preporod. in je tudi

slepota človeka, da vsakega ne pomiri spoznanje,

kako prosto je življenje, če ne utaplja se v glavi,

ali da si prisvaja moralo po nareku lastnih utvar.


10.

to nam daješ v vednost, ko žuborenje morja

dotakne se vejevja in konča kot smehljaj vsega,

kar si upa pasti v razkroj. v tebi se ne rabim

pretvarjati, dviguješ me čez izprijenost nižin.


krošnje so razširjene in te so varno zatočišče

pred neurjem. prah se dviga, spreminja se v

zlata zrna. zemlja, polna življenjskih sokov,

stvarstvo napaja. oktober odkriva stare stezice.



11.

ciprese pod balkonom postajajo vse večje.

dnevno jih spremljam in zapečatim v drag

spomin. zimzelene so, kar me še bolj osrečuje.

ko odrastejo, pripovedoval jim bom te jesenske


zgodbe. spreminjam se v vodo. fluiden sem,

pripravljen da postanem oblika in volumen,

ki se porajata v mislih. vrata podtalja se odpirajo,

oznanjajo še eno rojstvo. tokrat bo čisto hrepenenje.


Luka Višnikar