Portal za kritično misel
Umetnost za trinoge
Kolumne

Umetnost za trinoge

Gregor HrovatinGregor Hrovatin22. november 2026
Delite:

Obstaja pomembna razlika med sodobnimi in preteklimi trinogi. Pretekli so jo oboževali, sodobni pa jo skušajo onemogočiti, uničiti, izničiti. Ne prenesejo je. Ne zdi se jim vredna niti toliko, da bi jo ukrojili po lastnih željah in uporabili za svoje potrebe. Za silo jo trpijo na proslavah, kajti umetnost na proslavah je izročilo, oni pa, vsaj uradno, dajo nekaj na izročilo. A tudi tisto plehko domoljubno osladnost, ki jo skupaj spacajo njihovi privrženci, drugorazredni umetniki, zgolj prenašajo. Če bi živeli v svetu brez nje, bi bili ravno tako zadovoljni, če ne še bolj.

Ni bilo vedno tako. Malodane vsi vrhunski umetniki so ustvarjali za trinoge, vse od krajevnih mafijcev v mestnih državicah do papežev in cesarjev. In vsi ti lopovi, ki jim je od rok tekla kri, so umetnost oboževali. Njihovi domovi so bili lično zgrajeni, okusno opremljeni in od stropa do tal obloženi z umetninami, po njih je odzvanjala glasba, topotal ples, pretresali so jih dramski zapleti in osupljale mojstrovine cirkusantov. Nekateri nekdanji trinogi so bili sicer nagnjeni h kiču, a tudi to načičkano bleščavo so najeti ustvarjalci uspeli pretvoriti v mojstrovine.

In trinogi so jih dobro plačali. Umetniki so sodili v višji srednji razred. Bili so delodajalci. Imeli so prostore, delavce, vajence. In imeli so zaupanje naročnikov. Ko so premikali meje umetnosti, so jih krvoločni bogatuni branili pred kritiki. Nekaterim so za zasluge celo podelili plemiške nazive. Še najbolj revni umetniki so bili potujoči nastopači, a tudi oni niso bili med najslabše plačanimi delavci, kot so 'svobodni' umetniki pogosto danes. Če so padli v nemilost, so res imeli hude težave. Pogosto so morali na vrat na nos zbežati, da so ohranili glavo na vratu. A če so jo, so tam, kamor so prišli, po zaslugi svojih umetnin kmalu spet dobro živeli.

Ta razgiban, a obojestransko oplajajoč odnos med trinogi in umetniki se je pričel krhati z zatonom plemstva ter vzponom industrije in industrialcev. Kapitalisti so se izkazali za sovražnike umetnikov in morilce umetnosti. Umetnike so – kot obrtnike – smatrali za rivale, ki jim odjedajo zaslužek, umetnost pa – kot obrt – za nekaj, kar se da ukalupiti in množično izdelovati. Obrtnike so s količino in ceno, včasih pa tudi s kakovostjo izdelkov, odpihnili z obličja zemlje. Umetniki so se izkazali za nekoliko trši oreh. Zaton predindustrijskega sveta, v katerem so cveteli, ter vzpon nepredvidljivega, spreminjajočega se novega sveta, polnega novih možnosti in priložnosti, sta navdihnila njihovo ustvarjalnost. Kot sveča, ki divje vzplamti, tik preden dogori, je umetnost od druge polovice 18. do druge polovice 20. stoletja neprestano širila svoje meje. Umetniki so izumljali nove ustvarjalne pripomočke, preizkušali nove načine ustvarjanja in širili nabor vsebin. Umetniški -izmi so si sledili kot po tekočem traku, dokler …

… Dokler niso postali tekoči trak. Na koncu je kapitalizem premagal tudi umetnike, umetnost pa podvrgel industrijski proizvodnji. Filmski, radijski in televizijski studii, gledališke in glasbene hiše ter glasbene in knjižne založbe so celo stoletje izpopolnjevale načrte, recepte in navodila za izdelavo umetnin. Umetnike so vedno bolj ožemale in preoblikovale v delavce za tekočim trakom, dokler …

… Dokler jih niso več potrebovale. Umetnine, narejene v kalupih, so si postajale vedno bolj podobne, površne, enoplastne, predvidljive in nepomembne. Spotoma je tudi občinstvo postalo pohlevno in zadovoljno z vsem, kar se mu postreže. Umetniške šole so lahko nehale iskati nadarjene učence in jih učiti obrti. Namesto tega zdaj iščejo pridne in ubogljive delavce iz malomeščanskih okolij ter jih učijo samooglaševanja, mreženja in plavanja s tokom. Umetniki izpred stoletja imajo  več skupnega z neandertalcem iz Divjih bab, ki je izdelal in igral na piščal, ter s slikarji iz Altamire, kot z današnjimi nosilci statusa ustvarjalcev na področju kulture.

Hitler in Stalin, vodilna trinoga prehodnega obdobja, sta imela do umetnikov protisloven odnos. Po eni strani sta jih občudovala in se jih bala, po drugi strani sta jih gazila, po tretji pa si nista znala predstavljati sveta brez njih. Kot trinogi stare šole, sta oba našla vrhunske umetnike, ki so njuni krvoločni predstavi družbe spremenili v brezčasne umetnine.

Sodobni trinogi umetnikov in umetnosti ne potrebujejo več. O njih razmišljajo zgolj kot o odvečnih ljudeh, pri katerih lahko državni in občinski proračuni nekaj prihranijo. Po njih gazijo, kjer se le da. Njihov svet je sestavljen iz cenenega načičkanega plastičnega kiča, v kakršnem se kopa vodilni združenodržavski psihopat, ali čistih pravokotnih ploskev v dveh odtenkih sive, med kakršnimi se je dobro počutil dosedanji mariborski šerif in ljubiteljski davitelj otrok.

Za umetniški okus obeh vrst trinogov 21. stoletja je značilna odsotnost življenja. Beton ima prednost pred naravo. Oblika ima prednost pred vsebino. Dobičkonosnost ima prednost pred lepoto. Obvladljivost ima prednost pred preseneteljivostjo. Enostavnost ima prednost pred globino in širino.

Umetna inteligenca se je pojavila ob pravem času: ko je kakovost 'umetnin', ki so delo človeškega uma, srca in rok, prvič v zgodovini padla na raven, na kateri jih je sposobna proizvajati tudi ona – neskončno hitreje in ceneje. Tudi občinstvo je prvič v zgodovini zadovoljno s tako bedno umetnostjo – ploska čisto vsemu, kar mu je postreženo kot umetnina, razen kadar žali njegova versko-nacistična čustva. Tajkunom, populistom in mestnim šerifom pa lahko prvič v zgodovini za umetnost gladko dol visi. Smrtni udarec si bodo umetniki v tekmovanju iz brezosebnosti z umetno inteligenco zadali sami …

Delite:

Galerija