Inkluzija, ki to ni – 1. del.

V zadnjih desetletjih je koncept inkluzije obljubljal zelo veliko. Temelji namreč na pravicah, zavezanih ideji egalitarnosti, družbeni pravičnosti in soodločanja. Nikakor pa ne pomeni vključevanja nekaterih posameznikov v obstoječa socialna in družbena okolja, ustanove, institucije ali podjetja.

Prav nasprotno. Inkluzija vključuje dostop, sodelovanje in soodločanje, ki jih spremljajo občutki pripadnosti, pripoznanja in opolnomočenja.

Prav zato je izjemno zahtevna. Najlaže je namreč urediti dostop, reči, da je to inkluzija, in si oddahniti od napornega dela.

Naivnost takega razmišljanja pomeni spregled ključnih dejavnikov družbenega življenja, kot so: ableistične norme, menedžersko upravljanje oziroma vodenje, logike institucionalnega delovanja. O tem velja prebrati izvrstni članek z naslovom Velika obljuba inkluzije? (The Great Promise of Inclusion?), ki ga je napisal Antti Teittinen, objavljen pa je bil letos v reviji Disabilities.

Prvič. Kaj so ableistične norme?

To so prepričanja, verjetja in pričakovanja, normativne sodbe o tem, katero telo je normalno in katero ni, kaj zmore in česa nikakor ne zmore. So pogosto spregledane nevidne ovire, s katerimi se soočajo ljudje, za katere se sicer rado reče, da imajo ovire in so ovirani, obenem pa se doda, da jih lahko bodisi premagajo, takrat so superjunaki, ali pa jim drugi pomagajo rešiti jih kot problem.

Težko je postati superjunak in če ti večno nekdo pomaga, lahko postaneš odvisen od pomoči in jo vedno znova pričakuješ. Oboje je slabo.

Ljudje ableističnih norm zlepa ne spremenijo, zato se ideja inkluzije kaj hitro spremeni v uporabni politični slogan, akademski okrasek ali administrativni kliše.

Nenehno poudarjanje inkluzije in njenega pomena za družbeno življenje nekaterih posameznikov in posameznic spregleda še nekaj.

Ne opazi izključevanja, ki je ves čas na delu, zato o njem ne govori. Družbeni odnosi so namreč najprej hierarhični odnosi moči, ki udejanjajo in krepijo ableistične norme, obenem pa omogočajo vključenim ljudem, zlasti tem, ki so privilegirani, da so vključeni in privilegirani še bolj.

Redke so analize, kdo izključuje in kako, zato se lahko komu zdi, da izključevanja sploh ni.

Roger Slee tako v knjigi s pomenljivim naslovom Redna šola: izključevanje, šolanje in inkluzivno izobraževanje (The Irregular School: Exclusion, Schooling and Inclusive Education, 2011) dokaže, da se vključujoče izobraževanje ne začne z namestitvijo učenca v redne oddelke in z razumnimi prilagoditvami, temveč z nečim drugim. Ne prične se z dobrimi nameni in lepimi mislimi, čeprav je oboje privlačno. In ker je privlačno, je tudi pogosto.

Prične se z zahtevnim vprašanjem, ki terja avtorefleksijo: Kako šola sama ustvarja posameznike in posameznice, ki »ne sodijo« vanjo?

To je ključno vprašanje, ki terja dobre odgovore, utemeljene z vpogledom v lastne, pogosto neopažene in neartikulirane načine izključevanja.

Naj za resnično razumevanje inkluzij dodam še eno obvezno domače branje: Sara Ahmed, O vključenosti (On Being Included, 2011). Avtorica v njem briljantno pokaže, kako se pogosto obnašajo institucije, ko nanese beseda na inkluzijo.

To naredijo rokohitrsko. Razglasijo se za vključujoče in tako zaključijo zgodbo, še preden se je sploh začela. Na delu je spretnost. Rečeš, da si ves čas že vključujoč in se izogneš spremembam, ki bi jih moral izvesti.

Podobno se obnašajo tudi posamezniki. Zase rečejo, da so denimo empatični ali sočutni, morda vključujoči in dodajo, da sprejemajo različnost, v resnici pa se s takimi besedami le zavarujejo, da jim ni treba narediti ničesar. Če namreč vse to že sem, ni nobene potrebe, da pri sebi kaj spremenim.

Naj se spremenijo drugi. Prilagodijo naj se. Pogosto jih imenujejo primeri.

Dušan Rutar