Osebno sem Okrožnemu državnemu tožilstvu predlagala naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zoper Luko Mesca in sicer, da zadevo obravnava v luči naslednjih kaznivih dejanj: - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: »KZ-1«); - kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po prvem odstavku 257.a člena KZ-1; - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1.
Razlogi, ki so me privedli do takšne drastične odločitve so večplastni in predvsem pa motivirani z vidika enakopravne obravnave, enakih možnosti in človekovih pravic. Zavedam se morebitnih posledic, ki jih morebitna kriva ovadba lahko prinaša, a sem prepričana, da morajo v pravni državi najvišji funkcionarji prevzemati tudi dejanske politične posledice za svoje odločitve oziroma opuščanje le-teh.
V Republiki Sloveniji (RS) se od 1. 1. 2019 uporablja Zakon o osebni asistenci (v nadaljevanju: »ZOA«). Navedeni zakon urej
Kosovci so med nami
Novi sošolci je dokumentarec o kosovskih šolarjih v slovenskih šolah. Ne pokaže samo tega, kam so prišli, ampak tudi, od kod so odšli. Na Kosovu je Srbija 10 let, med letoma 1989 in 1999, izvajala dosledno raznarodovanje, ki ga je v zadnjih treh letih 'obogatila' z vojno. Kosovcem se je dogajalo, kar se je dogajalo Slovencem v fašistični Italiji od 1922 do konca 2. svetovne vojne, v milejši obliki pa tudi kasneje. V šolah se je izvajal srbski učni načrt v srbščini in cirilici. Kosovski učitelji so na skrivaj izvajali vzporedni pouk v nagnetenih stanovanjih, brez opreme, pripomočkov, z učbeniki iz Albanije, kjer je v uporabi precej drugačno narečje. Če so Srbi zalotili učence na poti v takšno šolo ali iz nje, so jih nadlegovali, ustrahovali ter jim uničevali zvezke in učbenike. Med vojno so načrtno minirali in porušili veliko šol. Kosovci so svoje šolstvo na pragu novega tisočletja začeli tako rekoč iz ničesar. In mimogrede, kar se je dogajalo Slovencem pod italijanskim škornjem, se je
Kako popravimo invalidna telesa?
V zadnjih mesecih sem imel več predavanj na različnih koncih Slovenije in ob različnih priložnostih (znanstvene konference, šolska okolja, izobraževanje odraslih), ker sem govoril o inkluziji, inkluzivnih okoljih, družbeni pravičnosti in hendikepu. Predvsem sem želel poudariti zastarelost in problematičnost medicinskega razumevanja hendikepa in posebnih potreb. Tukaj je kratek povzetek mojih predavanj.
Vsesplošni medicinski model invalidnosti, defektov, motenj in posebnih potreb že dolgo postavlja invalidnost kot individualni problem – napako, motnjo, defekt ali nenormalnost, ki prebiva v človekovem telesu in zahteva fiksacijo, terapijo, obravnavo ali prilagoditev.
Vendar veljavne znanstvene raziskave vse bolj podpirajo socialni in družbeni model hendikepa, ki poudarja, da številne omejitve, s katerimi se srečujejo invalidi ali ljudje z oviranostmi, niso neločljivo povezane z njihovim stanjem, saj jih vsiljujejo okolja, sistemi in odnosi, oblikovani za neinvalide in ljudi, ki navidezno