Deinstutionalizacija v Sloveniji: Kje smo in kam gremo?

Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja.

{facebook http://za-misli.si/images/eee.jpg}

Branje, ki vas bo gotovo pustilo brez sape!

Pisanje občutim in doživljam tudi kot neizogibno etično dolžnost, ki jo moram izpolniti, kot obvezo in zavezo, ki se ji ni moč izmakniti ali jo pretrgati, tudi takrat ne, ko bi se to zdelo najbolj praktično, modro ali prikladno, saj je pogoj »svobodnega dihanja«, osvoboditve bremena, ki duši, pritiska, teži; sile, ki stiska in me sili v stisko.

Elena Pečarič

Izide 25.5.2021, naročila sprejemamo na www.buca.si

KUD AAC Zrakogled https://zrakogled.com/

Spremna beseda: dr. Mladen Dolar

Besedilo o avtorici: dr. Darja Zaviršek

{facebook http://za-misli.si/images/domen.jpg}

Marsikaterega Slovenca so pritegnili fantazijski romani v nadaljevanjih – sage, ki nekako pod pretvezo, da opisujejo neresničen svet, pripovedujejo o stvareh in dogodkih, ki se v vseh časih dogajajo med ljudmi. Tudi Domna Mezga so. Tako zelo, da je napisal prvo slovensko fantazijsko sago z naslovom Ilonika. Njen prvi del je pravkar izšel.

Ob besedni zvezi fantazijska saga nam prideta na misel deli Igra prestolov in Gospodar prstanov, ki sta nedvomno spodbudili avtorja k temu, da se je lotil takšnega dela, a je treba poudariti, da sta bili ti dve deli le zgled, pravzaprav bolj motiv za pisanje, ne pa tudi vzorec, po katerem je zastavil svoje delo. Njegov fantazijski roman je postavljen v zelo »slovensko« okolje. Osebe in njihove zgodbe, ki jih spoznavamo v prvi knjigi, so v nasprotju z Igro prestolov precej prijazne. Pripoveduje sicer o tem, da so se dogajale spletke, tudi politični umori, da se veliko opravlja in obrekuje na dvoru, vend

{facebook http://za-misli.si/images/ invalidski_catch_the_cash.jpg}

Ne glede na moje dolgoletno pisanje, opozarjanje in nenazadnje tudi konkretne dokaze, še vedno vlada na tem področju ogromno sprenevedanja in pretvarjanja, tisto kar se v mafijskem jeziku imenuje omerta [1]. Kljub številnim poskusom diskreditacije, blatenja, nenazadnje tudi groženj in tožb, s katerimi so me poskušali izčrpavati, utišati in pokončati, pa je nekaj v meni še močnejše od mene, saj se nikakor ne morem pokoriti zavezi molčečnosti in strahu pred morebitnimi posledicami grožnj. Priznam, da sem se tudi sama že mnogokrat spraševala, čemu in zakaj vztrajam, a priznam, nisem še našla nobenega pravega, racionalnega odgovora. A je morda tudi prav tako, zato podajam svoj rezime v tem istrijanskem reku: »Krepat, ma ne molat.« [2]

Grozljivo je spoznanje, da ta modus operandi, ki sem ga dodobra spoznala in preučila na tem primeru, lahko prenesemo tudi n

Ne glede na moje dolgoletno pisanje, opozarjanje in nenazadnje tudi konkretne dokaze, še vedno vlada na tem področju ogromno sprenevedanja in pretvarjanja, tisto kar se v mafijskem jeziku imenuje omerta [1]. Kljub številnim poskusom diskreditacije, blatenja, nenazadnje tudi groženj in tožb, s katerimi so me poskušali izčrpavati, utišati in pokončati, pa je nekaj v meni še močnejše od mene, saj se nikakor ne morem pokoriti zavezi molčečnosti in strahu pred morebitnimi posledicami grožnj. Priznam, da sem se tudi sama že mnogokrat spraševala, čemu in zakaj vztrajam, a priznam, nisem še našla nobenega pravega, racionalnega odgovora. A je morda tudi prav tako, zato podajam svoj rezime v tem istrijanskem reku: »Krepat, ma ne molat.« [2]

Grozljivo je spoznanje, da ta modus operandi, ki sem ga dodobra spoznala in preučila na tem primeru, lahko prenesemo tudi na mnoga druga področja; povsod tja, kjer so sistemi zaprti in kjer vladajo negativna selekcija kadrov (preko poznanstev in nepotizma) in

Spoštovani,

Dne, 13. 12. 2023, sem se kot predstavnik Ekvilib Inštituta odpravil na sejo Medresorske komisije za človekove pravice, ki je potekala na Gregorčičevi ulici 27. Žal pa se je moja udeležba končala že na vhodu – seja je namreč potekala v 1. nadstropju stavbe, dvigala ali alternativnega vhoda za gibalno ovirane pa stavba nima. Predsednica komisije se je opravičila in mi razložila, da seje ni več mogoče prestaviti na drugo lokacijo, zato sem sejo še pred njenim začetkom moral zapustiti.

Resnično žalostno je, da se je to zgodilo ravno na seji komisije za človekove pravice. Še posebej ironično pa je, da je govor, ki sem ga pripravil za to sejo, naslavljal ravno dejstvo, da kot gibalno ovirana oseba, ki deluje na področju človekovih pravic, tako v zasebnem kot poslovnem življenju žal opažam, da je na tem področju izrečenih veliko besed, ki pa vse prepogosto niso podkrepljene z dejanji.

Današnja seja je tako služila kot popolna prispodoba varovanja človekovih pravic v Sloveniji – na

Nekoč v stari Jugi ni bilo dobro javno uporabljati določenih besed. Vsi smo vedeli, katere so bile prepovedane. Če si jih uporabil, si tvegal. Tvegal si zelo veliko, zato smo bili zelo previdni. Uporabljali smo razum. Če preveč tvegaš, je namreč bolje biti tiho, smo si mislili. Resnično, besede so bile takrat zelo nevarno orožje. In kako je s tem danes, ko živimo v demokratičnem svetu? Natanko enako.

Najprej v en glas vzklikajo, da ima Izrael pravico do obrambe. In jo ima. To je tako rekoč trivialno res, zato je vzklikanje nepotrebno in neracionalno. Evolucija nas že dolgo uči, da imamo pravico do obrambe, ko smo napadani. Ničesar novega torej niso sporočili. Kar so sporočili, so naredili zato, da bi poslali jasne signale, ne besed. Politiki tudi sicer radi pošiljajo signale. In so jih. Ves svet je tako prejemal signale, da se Izrael lahko brani pred napadalci. Signal je bil zato zelo jasen: raketirajte in bombardirajte Hamas, we don't care. Ko so tako nekaj časa bombardirali in raketi

Adorno je s svojimi refleksijami o razsvetljenstvu pomembno vplival na razumevanje kritične pedagogike, saj v njegovem delu najdemo hkrati kritiko razsvetljenske racionalnosti in rehabilitacijo (raz)uma, še zlasti v njegovih premislekih o vlogi slednjega pri odvračanju družbe v (ponovni) zdrs v totalitarizem oz. fašizem. Za Adorna je eno bistvenih vprašanj, ki je tudi pedagoško vprašanje (vprašanje za vsako pedagogiko po Auschwitzu), kaj narediti, da se grozote, ki so jih zakrivili uničevalni politični režimi, ne bi mogle več ponoviti.

V tem se kaže zastavek in domet Adornove kritike post-razsvetljenske (tehnološke) civilizacije. Razum je v 20. stoletju ne samo odpovedal v tem, kar je bil njegov glavni obet z rojstvom razsvetljenskega ratia (napredovanje človeštva k večjemu blagostanju), temveč se je celo izkazal za sokrivega, saj brez njegovega sodelovanja množični pomori, kot so se zgodili v taboriščih smrti, preprosto ne bi bili možni. Razsvetljenski razum je torej potrebno podvre

{facebook http://za-misli.si/images/mstempihar.jpg}

Za Hannah

Pet in pol let stara deklica in njen oče na gorskem pohodu. Med njima se odvije pogovor, zaradi katerega noge naenkrat niso več utrujene, sicer zahtevna pot pa postane lahko obvladljiva. Tudi samo prizorišče bi bilo težko bolj filozofsko: pogovor se odvija na poti v jamo, v kateri so imeli paleolitski lovci pred 35 000 leti svetišče, kjer so častili totem jamskega medveda.

- Ali veš, da lahko moja sošolka Maša diha pod vodo?

- Res? Kako pa je to mogoče? Ali ima dihalno masko?

- Ne, čisto brez nje lahko diha pod vodo. Ali misliš, da je to možno?

- Zdi se mi precej neverjetno. Kaj pa meniš ti?

- Tudi meni se sicer zdi neverjetno, vendar pa verjamem, da je to res, kar pravi Maša.

- Maši torej verjameš, čeprav se ti zdi neverjetno, kar je povedala. Kako pa to?

- Ker je moja prijateljica in ona že ne bi lagala.

- Če bi ti Maša rekla nekaj, kar ne bi bilo res, potem bi bila to laž, prijateljem pa se ne laže. Pa vendar je to, kar

{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Vsakdanja ideja je, da tvorimo ljudje različne skupnosti: družina, sodelavci, narod. Prav tako vsak dan čutimo, da take skupnosti dobro delujejo ali pa ne delujejo, kot bi želeli. Včasih rečemo, da smo premalo povezani, da smo preveč vsak zase, da smo odtujeni, da so nekateri ljudje povsem izključeni iz skupnosti, da obstajajo ranljive družbene skupine.

Toda navadno je na delu iluzija, kajti taka skupnost sploh ne obstaja kot entiteta. Obstajajo posamezniki, obstajajo medsebojni odnosi, skupnost ali občestvo pa ne obstaja. Je nekaj zamišljenega, včasih pa je celo povsem izmišljeno.

Pa vendar lahko kot simbolna bitja krepimo občutek pripadnosti občestvu, lahko se vedemo, kot da obstaja in da s svojim delovanjem prispevamo k njegovemu obstoju. Če tega ne bi zmogli, bi dejansko bil vsak človek bitje zase, ki bi tudi skrbelo zgolj zase, nad tem pa bi bili zelo zadovoljni neoliberalni ekonomisti.

V takem primeru bi bila človeška občestva k

{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Captain Fantastic (Matt Ross, 2016)

Film, ki sem si ga ogledal z velikanskim užitkom, zagotovo pa si ga bom še večkrat, je tesno prepleten z razmišljanjem o vzgajanju otrok. Pravzaprav je kar traktat o vzgoji in njegova odlična demonstracija obenem, zato je dobro po ogledu filma prebrati kaj klasičnega o vzgajanju. Ni nujno, da to naredimo, toda branje knjig je dobro že samo po sebi. Na primer branje Platonovih spisov, v katerih razmišlja filozof o naravi vzgajanja; na primer v Fajdrosu.

In ko jih beremo, nam pade v oči nenavadna povezava med vzgajanjem in prijateljstvom. Platon namreč razume prijateljstvo v vzgoji kot poseben odnos. Posebno je kajpak že samo govorjenje o prijateljstvu, saj navadno ne razmišljamo o takem odnosu in si težko predstavljamo, da so si starši in otroci tudi prijatelji, da so učitelji in učenci prijatelji. Pa vendar Platon vztraja, da je dobro razmisliti natanko o prijateljstvu, ko govorimo o vzgajanju.

Ko

{facebook http://za-misli.si/images/drutar.jpg}

Westworld (Lisa Joy, Jonathan Nolan, 2016)

Dekonstrukcija, pravi Derrida, se prične z dekonstrukcijo lastnih aksiomov in svoje zgodovine; vselej se torej nanaša tudi nase. In zadnji odgovor na vprašanje, kaj je dekonstrukcija, je izzivalen za vsako človeško bitje in za vsako mogoče razmišljanje oziroma delovanje: dekonstrukcija, poudarja Derrida, nima nobene resne zveze z uničevanjem (destrukcija) in ponovnim izgrajevanjem (konstrukcija), saj pomeni natanko analiziranje (Freud), genealogijo (Nietzsche), spraševanje (Luther), potrjevanje, afirmiranje nemogočega. Banalno rečeno: dekonstrukcija je skoz in skoz afirmativna, 'pozitivna'. O njej je smiselno razmišljati v navezavi na Nietzschejev koncept potrjevanja življenja in volje do moči, na Levinasov koncept etičnega in Heideggerjev koncept Destruktion, Abbau.

Človeško bitje je vsekakor zmožno za potrjevanje nemogočega. Ne gre zgolj za potrjevanje mogočega in že znanega, potrjenega.

Po o

Naslov knjige je Les écarts du cinéma. Njen avtor je francoski filozof Jacques Rancière. Prebral sem jo z velikim zanimanjem, nato sem si ogledal film z naslovom The Road Within (Gren Wells, 2014), potem pa še Beasts of No Nation (Cary Joji Fukunaga, 2015). Ogledati si moram še film Vincent will Meer (Ralf Huettner, 2010).

Filozofova knjiga me je navdušila s svojo skromnostjo, intelektualno močjo in strastjo; takih knjig ni prav veliko. Zlasti me je prepričala z idejo, da je za uživanje v filmih potrebna strast do filma, ne pa na primer trenutno veljavna filmska teorija kakega uveljavljenega avtorja. To ne pomeni, da teorija ni potrebna, saj pomeni le to, da je na prvem mestu strast do učenja. Film namreč ne potrebuje filozofije, da bi bil dober, kot je nekoč dejal Deleuze. Kaj to pomeni?

Pomeni spoznanje, da je film marsikaj, in ne le to, kar utegne zatrjevati ta ali ona teoretska filmska paradigma. Prav gotovo lahko rečemo, da je film multipliciteta, ki presega vsako mogočo teorijo fi

Mad Max: Fury Road (George Miller, 2015)

Obstaja poziv, ki je absoluten. Film Mad Max se prične natanko s pozivom: Max je sam v puščavi, vidi prizore, sliši glasove v glavi, naj se drži obljube, ki jo je dal, naj jim torej pomaga. Max zato ni besen, ni pobesnel. Prav nasprotno je res: je izjemno miren, celo spokojen. To pa še ne pomeni, da ni notranje razcepljen in da se ni sposoben bojevati za poziv. Pomeni pravzaprav, da se ravno je sposoben bojevati za nekaj, kar presega njegove ozke interese, da preživi tako kot vsi drugi, med katerimi pa je vsaj še en človek, ki ima pred seboj enako usodo kot on.

Redko se zgodi, da nastopa v filmu junakinja, ki je sicer lepa, vendar ima namesto roke protezo, je neplodna in se z glavnim junakom ne zaplete v ljubezenski odnos, pa je vendar ves čas z njim in skupaj z njim zre k istemu cilju. Taka je Furiosa.

Postati bi morala imperatorjeva žena v postapokaliptičnem, hierarhično organiziranem in povsem zblojenem svetu, v katerem velikanska množica živi

{fb_rutar}

Film Gone Girl, pod katerega se je podpisal velemojster David Fincher, ne razmišlja, da je kdo odšel in da ga ni več, zato je slovenski prevod naslova povsem zgrešen. Razmišlja namreč ravno o nasprotnem: Amy (Rosamund Pike) ni odšla nikamor in je zelo navzoča. Ali natančneje. V njenem navideznem odhajanju je grozljivost tega, o čemer je nenehno govoril Freud: človek bi se moral nečesa znebiti, rad bi se tega znebil, a se nikakor ne more. Kot bi obstajalo nekaj močnejšega od njegove najmočnejše volje in vztraja kljub njegovi želji, da ne bi. Konec filma zato zaznamuje zastrašujoča ideja v obliki vprašanja: Kaj sva storila drug drugemu in kaj še bova? Odgovor na vprašanje je seveda že v samem vprašanju: povzročala si bova še več istega, javnost pa bova prepričevala v iluzijo, da je vse v najlepšem redu.

Življenje, ki ga živita zakonca Dunne, ni le prazno in nesmiselno, temveč je polno iluzij, nasilja, varanja, izkoriščanja, pretvarjanja, sprenevedanja, manipuliranja. Amy in so

Postkapitalistična družba (Post-capitalist Society, Peter F. Drucker, 1994)

Zelo simptomatično je, da se v kapitalističnih občestvih, in danes so vsa občestva taka, saj je kapitalizem zmagoslaven, vse bolj uveljavlja besednjak, imenujem ga novorek, v katerem je poudarjen pomen znanja. V danes že skoraj klasični razpravi, ki je izšla leta 1994, najdemo ključne koordinate takega besednjaka, ki je tako rekoč povsod, kar je vsekakor zanimivo prav v luči zapisanega. Freud je namreč nenehno poudarjal, da je dobro analizirati simptome, saj ima analiza razsvetljenske učinke, poleg tega pa preprečuje zdrs v temo oziroma v brezno zla in niča.

Avtor knjige analizira nekatere prehode v modernih kapitalističnih družbah, ki so danes še bolj vredni razmisleka kot tedaj, ko je knjiga izšla: od kapitalizma k družbam znanja (knowledge society); družba organizacij; odgovorne organizacije (responsibility based organizations); od nacionalnih držav k mega državi; ekonomija in produktivnost znanja; odgovor

Pier Paolo Pasolini, St Paul: A Screenplay, Verso, 2014

Italijanski režiser Pier Paolo Pasolini je želel narediti film o svetem Pavlu. Napisal je scenarij, ni pa dobil denarja, zato film ni bil nikoli posnet. Rekli so, da bi bil tak film preveliko tveganje za vlagatelje. Čisto preprosto.

Tega seveda niso rekli kar v tri dni. Izrekli so nekaj, kar ponazarja ključno koordinato kapitalističnega sveta, v katerem živimo: če se nekaj ne splača, če ne prinaša dobička in če bi imel človek zaradi tega težave, pač ni vredno, da obstaja, torej tudi ne bo obstajalo. Tudi to je zelo preprosto in značilno za ljudi.

Toda Pasolini kljub temu napiše scenarij o človeku, ki uteleša natanko to, kar je utelešal tudi Jezus Kristus. Če je ta utelešal univerzalno, je seveda tudi danes vredno, da razmislimo, kaj to je in kaj pomeni za nas, ki morda že igramo to, kar s tujko imenujemo end game. V tej igri nas seveda niti Jezus, niti Pavel, niti Bog ne bodo odrešili oziroma rešili; pogubili se bomo sami, brez njih

Italijanski režiser Pier Paolo Pasolini je želel narediti film o svetem Pavlu. Napisal je scenarij, ni pa dobil denarja, zato film ni bil nikoli posnet. Rekli so, da bi bil tak film preveliko tveganje za vlagatelje. Čisto preprosto.

Tega seveda niso rekli kar v tri dni. Izrekli so nekaj, kar ponazarja ključno koordinato kapitalističnega sveta, v katerem živimo: če se nekaj ne splača, če ne prinaša dobička in če bi imel človek zaradi tega težave, pač ni vredno, da obstaja, torej tudi ne bo obstajalo. Tudi to je zelo preprosto in značilno za ljudi.

Toda Pasolini kljub temu napiše scenarij o človeku, ki uteleša natanko to, kar je utelešal tudi Jezus Kristus. Če je ta utelešal univerzalno, je seveda tudi danes vredno, da razmislimo, kaj to je in kaj pomeni za nas, ki morda že igramo to, kar s tujko imenujemo end game. V tej igri nas seveda niti Jezus, niti Pavel, niti Bog ne bodo odrešili oziroma rešili; pogubili se bomo sami, brez njih.

Eno ključnih dejanj v zgodovini človeštva je prav goto

Marko Štempihar, Portret nomada: Deleuzova socialna filozofija, Ljubljana: Krtina, 2013

Pred seboj imam izjemno in izvirno knjigo. Njen avtor je filozof, Marko Štempihar.

V teh žalostnih časih je izraz moči, zato je silovita in kot taka še pomembnejša. Je izraz moči življenja, ne smrti, destruktivnosti ali kapitalistične mašinerije. Avtor je očitno porabil veliko časa za razmišljanje o življenju, eksistenci in tem, kar je na samem začetku, kot zapiše na začetku knjige.

Na začetku je namreč singularnost. Prav zato ima prvo poglavje knjige naslov Etika in singularnost. Misel se ob prebiranju tega poglavja ves čas vrača ne le k Nietzscheju in Spinozi, temveč tudi k Jezusu Kristusu, ki je bil Jud.

Bil je mesija, ki je utiral pot bogu. S svojim delovanjem je pokazal, kaj pomeni, da misel in življenje končno postaneta eno, zamisel, s katero se ukvarja tudi avtor knjige. Njegov namen je razviden: utirati pot življenju.

In pri tem postaja vse bolj prepričljiv in intenziven. Očitno je tudi, da je o

Novi roman pisatelja Saše Vuga z naslovom Borodin, ki je izšel novembra 2013 pri Slovenski matici, je sestavljen iz treh, na prvi pogled, nepovezanih zgodb. A to je samo videz, saj se ob branju rdeča nit triptiha kaže vsaj na dveh ravneh. To sta čas dogajanja in tema smrti. Obe dimenziji se nato svojevrstno prepleteta v rdečo nit romana. Za boljše razumevanje analiza ali študija triptiha ne bo sledila diahroni osi, kot so zgodbe v romanu nanizane, temveč sinhroni, kar pomeni, da bomo zasledovali glavne problemske točke, ki jih delo postavlja pred bralca, v njihovi zastavitvi ali postavitvi in mogoči ali potencialni (raz)rešitvi. To je naš glavni razlog, da bomo skušali interpretirati prvo in tretjo zgodbo kot zrcalni sliki, drugo oz. osrednjo zgodbo pa kot možno problemsko rešitev temeljne dileme, ki se skozi celotne tri zgodbe vleče kot glavna tema, ki ostaja v prvi in tretji zgodbi nerešljiva.

Še predno pa začnemo z interpretacijo samega romana, nam pisatelj poda svoj moto. Ta se gla