Parada ponosa & dostojanstvo za vse!

Tudi sama sem se kot tradicionalno udeležila @Parade ponosa. Predno sem odšla v mesto, pa sem napisala besedilo za prijatelja, ki je pred leti zaradi prometne nesreče postal tetraplegik in pristal v Centru starejših Idila (Deos d.o.o., PE Idila), Vukovski dol 30, 2221 Jarenina. Ura je bila nekaj do 14h, a on je bil že v postelji. “Ali boš lahko besedilo prebral, ga popravil oz. potrdil, kar je napisano?” “Ne, danes ne, me ne bodo posadili več na voziček. Sedel sem od 11h – 13h in to je za danes vse.” V tem duhu in z jezo v sebi sem nato odšla v mesto, da se priključim paradi. Praviloma je ta dogodek zame zabava in sprostitev, a tokrat ne.

Sprašujem ministra Maljevca, kako mizerno in nedostojno je to življenje, ki si ga zasluži moški pri 49 letih? To je le en primer, ki ga slučajno poznam, takih je še veliko, ogromno in preveč! Ko sem paradirala, sem v mislih stalno imela njega in vsaka beseda govorcev o ljubezni in ponosu, mi je bila povsem puhla in prazna v primerjavi z moškim, ki je bil ob tako lepem in toplem dnevu zaprt (brez vsakršne krivde) med 4 stene DSO, ki se ponaša z imenom Idila!

Kako si lahko minister, ki si »vso hudobnost in izživljanje ljudi« izkusil na lasti koži, tako brezbrižen in se obračaš stran od dolžnosti ter odgovornosti, ki jih nosiš na tem položaju? Koliko domov za starejše občane si dejansko nenapovedan obiskal sam brez PR ekipe, ki bi te spremljala in bi bil tvoj obisk napovedan? S kolikimi stanovalci na teh obiskih se imaš priložnost pogovoriti na samem, kaj ti povedo ali opozorijo, kaj te prosijo?

Prosim za javne odgovore tudi na moje zadnje pisanje.

Elena Pečarič