Portal za kritično misel
Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ
Kolumne

Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ

Gregor HrovatinGregor Hrovatin15. november 2026
Delite:

Modre misli modrih ljudi so včasih tako modre, da boli glava. Ponavadi je očitno, kaj je hotel pesnik povedati, ljudje pa očitno sprijaznjeni s tem, da zadeva drži vodo. Obleka naredi človeka, pogosto pa da težo tudi besedam, ki bi iz ust nagca imele povsem drugačen učinek …

Ena takšnih misli, ob katerih me zaskeli med ušesi, ko gre skozi enega noter in skozi drugega ven, je Wittgensteinova: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Lahko nadeneš plašnice jeziku? Lahko nadeneš plašnice svojemu doživljanju? In če že, bi lahko bile to ene in iste plašnice? …

Jezik je orodje za razmišljanje in sporazumevanje, kot je nož orodje za strganje in rezanje. Če skušamo z nožem prerezati drevo, se namučimo, ampak ga na koncu prerežemo. S sekiro gre lažje, bi se pa z njo namučili pri trebljenju česna. Nekateri jeziki so bolj noži, drugi pa bolj sekire, a rezati se da z vsemi …

Slovenci imamo raje česen kot čustva, zato slovenščina pride dosti bolj prav pri navodilih za gojenje, shranjevanje in pripravo česna kot pri navodilih za občutenje, predelavo in izražanje čustev. Pa poskusimo s sekiro, imenovano slovenščina, otrebiti česen, imenovan čustva!

Še ena modra misel modrega človeka, ki se mi je nedavno skozigrede zataknila med ušesoma, je Coveyeva: »Ljubezen je glagol.« Zataknila se je in eksplodirala … Je ljubezen, kar čutim, ali kar počnem: samostalnik ali glagol? So druga čustva samostalniki ali glagoli? Sploh imamo glagole za čustva? …

Ja, imamo jih, ampak so – milo rečeno – čudni. Nekoga lahko ljubim ali sovražim, ne morem pa ga bati; lahko ga le prestrašim. Lahko ga imam rad, ne morem pa ga raditi. Lahko se ga naveličam, ne morem pa ga naveličati ali naveličevati. Lahko sem nanj ponosen, ne morem pa ga ponositi. Lahko se ga sramujem, lahko ga sramujem, ne morem pa ga sramiti. Lahko sem do njega sočuten, ne morem pa ga sočutiti. Lahko se mi smili, ne morem pa ga smiliti. Lahko sem mu hvaležen, ne morem pa ga hvaležiti. Lahko sem mu zavisten, ne morem pa ga zavistiti. Lahko sem nanj ljubosumen, ne morem pa ga ljubosumiti. Lahko se mi gabi, ne morem pa ga gabiti …

Tudi če pustimo druge in se poglobimo vase, je naša ljuba helebarda slovenščina precej okorno orodje. Če sem žalosten, lahko žalujem, če sem vesel, pa ne morem veselovati, ampak se moram veseliti. Lahko sem jezen, presenečen ali radosten. Toda pojava, ki mi ta čustva povzroča, ne morem jezati, presenečiti ali radostiti, temveč moram zaradi pojava jeziti sebe, biti presenečen ali biti radosten. Lahko sem radoveden, sočuten ali tesnoben, ne morem pa radovediti, sočutiti ali tesnobiti …

Ne gre za to, da nam jezik ne bi omogočal dejavnega čustvovanja. Jezik je kot žvečilni gumi; z malo igre in nagajivosti lahko zadela vsako razpoko v miselnem toku. A jezik je tudi glagol: z nami počne to, kar mi počnemo z njim. Če mi svoja čustva vlečemo nase in tlačimo vase, kaj naj revež počne drugega, kot da to ubesedi? Na nas pa je, kaj bomo iz tega izbesedili …

Delite:

Galerija