Noč čarovnic

Babica se je vrnila domov poklapana. Fantek je pri porodu umrl. Namučila se je, da je pri življenju ohranila mater. Oče pa jo je ob slovesu nahrulil, da mu je spravila na svet pet hčera, sina pa mu je ubila. Ni se pregovarjala z njim; samo šla je.

Ščene jo je pričakala razposajeno vesela, da jo vidi, a se je takoj prilagodila njenemu razpoloženju. Snela jo je z verige, pogledala kokoši in šla v hišo. Ko je odprla vrata, ste od nekod pridrvela Mjav in Krasta ter se ji podrgnila ob nogah.

Zakurila je in spila glažek šnopsa. Potem je legla na slamnjačo in se crkljala z živalmi, dokler ni zaspala. Ponoči, ko je ogenj pojenjal in se je shladilo, se je predramila. Naložila je, nekaj pojedla in dokončala metlo, ki jo je izdelovala, preden so jo poklicali. Zdaj je le slekla vrhnja oblačila, se zavila v koce in šla spat, kot se spodobi. Ščene ji je grelo stopala, mački pa sta se čistili na njenem hrbtu.

Naslednjega dne je šla po kostanje. Po obilnem obedu se je lotila pletenja cekarja. Oboje ji je pomagalo, da se je nekoliko potolažila. Običajno bi šla pogledat porodnico, a po zmerljivkah, ki jih je morala poslušati, se je odločila ostati doma. Če jo bo prišel kdo iskat, bo šla.

Nihče je ni prišel iskat. Je pa prišla porodničina hči in povedala, da je mati v redu, oče pa še kar besni, da mu je ubila sina, da je čarovnica in da jo bo prijavil oblastem. Babica ji je dala zelišča za čaj, obkladke in spiranje mednožja. Ko je odšla, je spet zvrnila glažek šnopsa.

Popoldne je prišla druga deklica iz vasi. Mati jo je poslala po novo metlo. Povedala je, da je oče prvo deklico pretepel in nahrulil, zakaj hodi k čarovnici in nosi domov njene strupe ter vsej družini prepovedal ne le hoditi k njej, ampak sploh govoriti z njo. Ko je z metlo odšla, je babica zvrnila še en glažek šnopsa.

Naslednji obiskovalec je prišel ponoči. Bil je njen nečak in prvi otrok, ki ga je kot babica pomagala roditi. Sicer je svoji babici babici pri porodih pomagala že od malega, pri nečaku pa je bila prvič babica ona. Povedal ji je, da je nesrečni oče ves dan hodil okoli in prepričeval sovaščane, da je čarovnica, ki pobija njihove otroke in zastruplja njihove žene. Našteval je primere otrok in porodnic, ki so ob porodu ali malo kasneje umrli, pa tiste, ki so uporabljali njene zdravilne pripravke in so prav tako umrli. Večina jih ima sicer babico v čislih, a če bo možak vztrajal, se lahko stvari hitro obrnejo. Priporočil ji je, naj ne hodi v vas, če ni nujno. Prav tako ji je položil na srce, naj bo pripravljena, če jo bo obvestil, da je treba zbežati. Ko je odšel, ni spila šnopsa, ampak se je pripravila.

Zjutraj je prišla porodničina mati. Prosila je za zelišča, ki prejšnjega dne niso prišla do nje. Prinesla ji je nekaj hrane in jo vprašala, ali kaj potrebuje. Ni bila radodarna z besedami. Poznali sta se od malega in sta si znali veliko povedati mimo besed. Glažek šnopsa sta zvrnili skupaj.

Babica je vredne stvari že ponoči odnesla v gozd. Zdaj si je naložila še nekaj reči in vse skupaj odtovorila do skalnega previsa, kamor se je imela namen umakniti, ko bo potrebno. Da bo potrebno, ni več dvomila.

Ko se je vrnila, je bil njen dom poln žensk in otrok. Prišle so, ko so moški delali načrt, kako jo kaznovati za umor novorojenčka. Ženske so bile njene porodnice in njihove matere. Vsi otroci so bili 'njeni'. Ene in druge je zdravila, poleg tega pa so uporabljali njene metle, košare in cekarje. Prišli sta tudi dve nosečnici. »Ti si spravila na svet naju in boš tudi najina otroka!« sta rekli.

Ščene je naznanila obisk. Bil je babičin nečak. Pogled na množico žensk ga je razveselil: »Poglej poglej! To bo pa še veselo.« Nato se je zresnil: »Pravzaprav ni veselo. Hotel sem ti povedati, da beži, ker prihajajo pote. A ti imaš večjo vojsko. Možak jih ni dosti prepričal. Večina jih je zraven iz radovednosti.«

Ženske so se zgrnile v hišo. Babica je vstopila zadnja. »Jaz jih bom počakal zunaj,« se je odločil nečak. Zapahnile so vrata, priprle oknice in čakale.

Sedem divjih mož je hodilo spredaj, trikrat toliko radovednih pa zadaj. »Kaj pa ti tu? A si jo opozoril?« je besni oče vprašal nečaka.

»Ja, sem,« je rekel ta.

»Ji bom pa zažgal hišo in tebe z njo.«

»Ne boš, ker je notri tudi moja sestra.«

»Briga me!«

Nečak je pogledal drugega moža v ospredju: »Pa tvoja žena in mati sta notri,« in tretjega: »pa tvoja žena in sinova – živorojena.« Vsem je povedal, kdo od njihovih je notri. Nazadnje se je spet obrnil k razjarjenemu očetu: »In nazadnje je tu tvoja tašča. Boš vse te ženske in otroke skuril samo zato, ker nisi dobil sina?«

»Lažeš!« je zarohnel oče. »Nikogar ni notri. Čarovnica je pobegnila, ti pa čuvaš prazno bajto.«

Tedaj so se odprla okna. Ženske so veselo klicale svoje može in sinove in jim mahale. Vse bakle razen ene so se povesile.

Odprla so se tudi vrata. Na pragu je stala tašča besnega očeta: »Pridi in nas sežgi! Nato pa se vrni domov in povej svoji ženi, da si pobil pol vasi in njeno mater! Ali pa se sprijazni, da otroci umirajo! Če ne bi bilo babic, bi jih umrlo še več. Tu notri sta dve ženski, ki bosta vsak čas rodili, in hočeta imeti ob sebi točno to babico. Boš onesrečil vse družine v vasi samo zato, ker ti je umrl sin?«

Še zadnja bakla se je povesila. Možak je pričel jokati. Tašča ga je objela.

Ženske z otroki so prišle iz hiše in stopile k svojim moškim. »Gremo domov?« je vprašala ena. Obrnili so se in se napotili proti vasi. Oče in tašča sta šla zadnja.

Babica in nečak sta gledala za njimi, dokler niso izginili. »Pridi! Bova spila en glažek šnopsa,« je rekla babica, in šla sta v hišo. Tik pred njima sta smuknila noter tudi Mjav in Krasta.