
Človek se nekajkrat v življenju običajno in normalno znajde na razpotju, ko ne ve več kako naprej, prav tako ne more nazaj. Izgubljenost je stanje ali občutek, ki ga ljudje težko prenašamo. Lahko traja dlje, lahko vmesno obdobje ali pa se pojavi tu in tam. Kdor ima občutek, da je našel svoje mesto, je potreboval prej zdržati določeno mero izgubljenosti, saj brez tega ni raziskovanja, je le življenje po glasovih staršev, avtoritet. Torej, pozdravljam občutke izgubljenosti, saj lahko ravno v njih odkrijemo zdravilo! Nekaj, kar smo doživeli do sedaj, ne deluje več, ne najde več stabilnega mesta v našem življenju. In ravno usmerjeni ljudje, ki so bili navajeni šablon, negotovo izgubljenost, ki se nenadoma pojavi, najtežje sprejmejo, saj se je v resnici ne da dobro nadzorovati, izmuzljiva je, ni črno bela, na enkrat se zazdi, da ni oprijemališča, da vse polzi iz rok, čeprav se paradoksno ravno v tem stanju vse najde, če mu prisluhnemo. O tem pripovedujejo ljudje, kakor da se tega stanja bojijo, hkrati pa globoko čutijo, da so ravno v tem stanju tik pred nečim dobrim, dobrimi izkušnjami. Kam se želimo usmeriti? Je sploh že vidna kakšna smer ali ta čas še potrebuje svojo mero izgubljenosti in se vanj ne potrebujemo vmešavati? Kaj nam točno ta čas sporoča in kako lahko sprejmemo sebe v takšnem obdobju, ki je lahko le prehodno, da rodimo novega sebe, občutimo sebe?
To so občutki, ki nam lahko nakazujejo, da smo tik pred nečim, tik pred novo potjo, idejo, ki nas plaši, nam pošilja strah do kosti, tako zelo strašna se zdi, saj je na njej nekaj novega, še nedorečenega, praznega, nasveti več ne delujejo, prav tako stara merila ne. Pa vendar ni to čas, ki bi ga bilo potrebno ustavljati, se ga bati, mogoče je ravno v tem pravi optimizem. Tukaj lahko najdemo pravo smer za naprej, ki se ravno iz megle pokaže kot najbolj jasna in sveža, le prostor potrebuje, da lahko v polnosti zadiha in se prikrade na površje.
Pozdravljam občutke izgubljenosti, četudi jih družba ne. Kar se izgubi, se vedno lahko tudi najde ali pa se nadomesti z novim, bolj funkcionalnim in koristnim za nas, lahko rodi kreativnost, se odpre pot do novih ciljev, do odgovorov, do ljudi ali skritih kotičkov sebe, do novih priložnosti in smeri. Lahko nam odpre nepoznan svet, prehod v novo obdobje življenja, ki se ne potrebuje več toliko maskirati v koncepte, pravila, izložbe, navodila, zapovedi in prepovedi. Vsaj ne tiste, ki ne prihajajo zares iz nas. Kakor bolezen je tudi izgubljenost lahko zdravilo, zdravilo do drugačnega sebe.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije

Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ
Modre misli modrih ljudi so včasih tako modre, da boli glava. Ena takšnih misli, ob katerih me zaskeli med ušesi, ko gre skozi enega noter in skozi drugega ven, je Wittgensteinova: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Lahko nadeneš plašnice jeziku? Lahko nadeneš plašnice svojemu doživljanju? In če že, bi lahko bile to ene in iste plašnice? …
Gregor Hrovatin|15. november 2026
Inkluzija, ki to ni – 2. del
Dušan Rutar|12. november 2026
Smrt politične korektnosti
Zakaj se mladeniči nagibajo k fašizmu, mladenke pa k socializmu? Fašizem dekletom ponuja podrejenost, rojevanje in skrb za gospodinjstvo – nič posebej privlačnega. Fantom pa obljublja hitro napredovanje, ugled in denar. Obljuba je resnična: fantje vidijo neizobražene bedake, kako pogumno kršijo zakone in vlečejo za nos državo, a jih ljudje izvolijo in botri jim priskrbijo dobro plačane službe.
Gregor Hrovatin|8. november 2026