Zdravilo v občutkih izgubljenosti

Človek se nekajkrat v življenju običajno in normalno znajde na razpotju, ko ne ve več kako naprej, prav tako ne more nazaj. Izgubljenost je stanje ali občutek, ki ga ljudje težko prenašamo. Lahko traja dlje, lahko vmesno obdobje ali pa se pojavi tu in tam. Kdor ima občutek, da je našel svoje mesto, je potreboval prej zdržati določeno mero izgubljenosti, saj brez tega ni raziskovanja, je le življenje po glasovih staršev, avtoritet. Torej, pozdravljam občutke izgubljenosti, saj lahko ravno v njih odkrijemo zdravilo! Nekaj, kar smo doživeli do sedaj, ne deluje več, ne najde več stabilnega mesta v našem življenju. In ravno usmerjeni ljudje, ki so bili navajeni šablon, negotovo izgubljenost, ki se nenadoma pojavi, najtežje sprejmejo, saj se je v resnici ne da dobro nadzorovati, izmuzljiva je, ni črno bela, na enkrat se zazdi, da ni oprijemališča, da vse polzi iz rok, čeprav se paradoksno ravno v tem stanju vse najde, če mu prisluhnemo. O tem pripovedujejo ljudje, kakor da se tega stanja bojijo, hkrati pa globoko čutijo, da so ravno v tem stanju tik pred nečim dobrim, dobrimi izkušnjami. Kam se želimo usmeriti? Je sploh že vidna kakšna smer ali ta čas še potrebuje svojo mero izgubljenosti in se vanj ne potrebujemo vmešavati? Kaj nam točno ta čas sporoča in kako lahko sprejmemo sebe v takšnem obdobju, ki je lahko le prehodno, da rodimo novega sebe, občutimo sebe?

To so občutki, ki nam lahko nakazujejo, da smo tik pred nečim, tik pred novo potjo, idejo, ki nas plaši, nam pošilja strah do kosti, tako zelo strašna se zdi, saj je na njej nekaj novega, še nedorečenega, praznega, nasveti več ne delujejo, prav tako stara merila ne. Pa vendar ni to čas, ki bi ga bilo potrebno ustavljati, se ga bati, mogoče je ravno v tem pravi optimizem. Tukaj lahko najdemo pravo smer za naprej, ki se ravno iz megle pokaže kot najbolj jasna in sveža, le prostor potrebuje, da lahko v polnosti zadiha in se prikrade na površje.

Pozdravljam občutke izgubljenosti, četudi jih družba ne. Kar se izgubi, se vedno lahko tudi najde ali pa se nadomesti z novim, bolj funkcionalnim in koristnim za nas, lahko rodi kreativnost, se odpre pot do novih ciljev, do odgovorov, do ljudi ali skritih kotičkov sebe, do novih priložnosti in smeri. Lahko nam odpre nepoznan svet, prehod v novo obdobje življenja, ki se ne potrebuje več toliko maskirati v koncepte, pravila, izložbe, navodila, zapovedi in prepovedi. Vsaj ne tiste, ki ne prihajajo zares iz nas. Kakor bolezen je tudi izgubljenost lahko zdravilo, zdravilo do drugačnega sebe.

Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije