»Top shop intervju« neke bivše lobistke, ki je sedaj postala ljubica, pardon, partnerka  našega predsednika vlade. Dr. Golob je čisto padel v sceno in nam, po njegovem, »zelo prepričljivo« prodajal njeno zgodbo.

Ali smo lahko dosegli še nižji nivo vladanja, komunikacije, politike, sprenevedanja koalicijskih poslank in poslancev? Splošnega sprenevedanja vseh koalicijskih partnerjev, ki se sedaj vidno in očitno v zadregi morajo braniti pred nebulozami, ki jih je sprožil sam predsednik vlade. Najmanj kar nas zanima je njegovo zasebno ali spolno življenje, a s tem intervjujem je žal pokazal, da je njegov politični in retorični domet, da ne rečem, inteligenca, res zelo plehka in povsem populistična. Dolžan pa bi nam bil pojasniti številna odprta vprašanja in pomisleke glede poslovanja Gen-I na Balkanu. A tu bi moral morda ubrati bistveno drugačeni pristop odnosov z javnostmi, da bi lahko bil prepričljiv in učinkovit.

Kar nas ubistvu zanima od vladajočih pa je odločnost, odličnost in transparentnost glede načinov vodenja javnih politik, saj je nenazadnje prav s tem namenom zasedel mesto predsednika vlade. Poslušamo pa zgolj to, kako vsi drugi ne znajo ustrezno sporočati in niso sposobni komunikacije, da bi ljudje razumeli vse dobro, kar za nas pripravljajo. V ekipi ministrov oz. na vladi, mora vladati zaupanje in medsebojno spoštovanje, zavezništvo ter sodelovanje. Priče pa smo solo akcijam in ego tripu. Vsak teden pa nas dr. Golob preseneti s ponižanjem tega ali onega ministra, ustanavlja strateške svete ter išče nove posrednike med tem in onim.   

Pretekli teden je bil v parlament vložen predlog novele zakona o zaščiti živali. Tako kot ga je napovedala gospodična Tina Gaber. Med drugim novela predvideva ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali, ustanovitev specializirane inšpekcije za zaščito živali in vzpostavitev obveznega internega video nadzora v klavnicah. Sliši se zelo plemenito, saj so tudi živali čuteča bitja, kaj ne?

Potem pa se spomnim na neskončen proces t. i. deinstitucionarizacije o kateri se v Sloveniji govori že dobri dvajset let. A hkrati se gradi nove popolnoma izolirane institucije kot je npr. Debeli Rtič. Trenutno se proces deinstitucionalizacije dogaja v Dutovljah, Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Pri tem se črpajo vsa raspoložljiva sredstva iz EU in zunanji izgled teh institucij se naglo spreminja, posodablja. A ostaja močen dvom, da se je način dela obremenjen z medicinskim pristopom, ni kaj bistveno spremenil na bolje. Namesto, da bi nastajale nove raznovrstne storitve v skupnosti, se gardijo zgolj manjše dislocirane enote, ki pa imajo še vedno režim institucije. Kakor nekakšne prehodne »štalce«, kjer uporabnike neskončno rehabilitirajo in jih poskušajo integrirati, da bi nekoč lahko živeli v skupnosti.

A skoraj spontano, mi je na misel prišla tudi asocijacija (profesionalna deformacija), da bi se obvezen interni video nadzor lahko uvedel tudi v določenih ustanovah, kjer obstaja velika verjetnost fizičnih in psihičnih zlorab, nasilja, poniževanja in ustrahovanja uporabnikov, ki v njih živijo. S tem mislim zelo resno in to ni nobena provokacija, saj sem v svojih obiskih številnih DSO-jih, CUDV-jih in podobnih institucijah videla in doživela veliko spornih ravnanj na katere pa Socijalna inšpekcija, ne zaznava, ne reagira.[1] Skupnost socialnih zavodov Slovenije se za takšne primere ne zmeni, ker primarno ščiti interese zaposlenih, neglede na njihovo strokovnost ali etično kompetentnost. Seveda bi se pri tem vsi takoj sklicevali na pravico do varstva osebnih podatkov. Koga te pravice dejansko ščitijo in varujejo? Tiste, ki izvajajo nedopustna ravnanja, izsiljevanja, ustrahovanja, nasilje, izkoriščanje ali osebe, ki so predmet in žrtve teh nedopustnih ravnanj znotraj teh t. i. totalnih institucij? Kdo sploh raziskuje, beleži in ukrepa ob nemogočih razmerah nasilja nad uporabniki, stanovalci, oskrbovanci?

Upam in pričakujem, da kmalu tudi sama dobim priložnost za poglobljen intervju s področja socialnih politik s predsednikom vlade dr. Golobom.