Če ne bi govorili, bi se bolje razumeli

Popotniški kolesarji in motoristi imamo radi svobodo, veter v laseh in neoviran razgled na spreminjajočo se pokrajino z aluminijastega konjička. A motoristi radi potujejo v velikih skupinah in se gnetejo z drugimi motoristi na množičnih srečanjih. Kolesarji smo raje sami ali v paru; kar je več, je že gneča. Motoristi si imajo ogromno povedati. Kolesarji se z nekaterimi kolesarji res ujamemo, mnogi pa so nam tako tuji kot vozniki BMW-jev. Če spoznaš enega motorista, si lahko narediš kar dobro sliko o motoristih nasploh. Kolesarji pa smo, kot da je vsak z drugega planeta. Še med kolesarjema, ki potujeta skupaj, je več razlik, kot med člani povprečne motoristične združbe …

Poznam študenta iz Srbije. Je lepo vzgojen mladenič s povprečnimi srbskimi vrednotami: družina, prijatelji, meso, rakija, hitra vožnja in cerkev. Če zakolne, prosi boga za odpust. Lepo sodelujeva. Z njim se lotiti kakršnegakoli dela je užitek. A kar se tiče ideologije, se ne strinjava skoraj o ničemer: o študentskih puntih v Srbiji, rusko-ukrajinski vojni, balkanskih vojnah in zgodovini, muslimanih (pogovora o Gazi na srečo nisva načela) … Najin edini skupni imenovalec je, da je Vučić nesposoben (ne vem pa, ali bi bil nesposoben, tudi če nadstrešnica ne bi padla in pognala ljudi na ulice). Lahko pa se pogovarjava o čemerkoli drugem, deliva zgodbe iz življenja, iščeva rešitve za težave, in je v redu …

Na drugi strani so moji puntarski znanci, borci proti janšizmu fašizmu: člani ljubljanskih nevladnih organizacij in njihovih razsutih mariborskih izpostav, gorečni člani domorodnih levičarskih sekt ter volkovi (oz. kolesarji) samotarji. Z nekaterimi so razprave prebujenjsko sterilne, z drugimi mečemo aufbiks čreva na plot, a z malokom se res poslušamo in slišimo. Ko veš, kaj približno ima drugi v mislih, ga nehaš poslušati in pripravljaš svoj odgovor. Poleg tega si težko povemo kaj novega, če se povsem strinjamo, katera stran zgodovine je prava in katera napačna. Morali bi se pogovarjati z ljudmi, ki ne sledijo dogajanju tako zavzeto kot mi; ki imajo glede tega ali onega drugačen pogled in ga znajo utemeljiti. Sicer je, kot bi dal lastne misli v prostor, da razpravljajo druga z drugo. Nastane miselni vrtinec, ki se slejkoprej vrne na izhodišče in se potem samo še ponavlja …

Ondan se mi je utrnilo vprašanje: »Koga bi raje vzel s sabo, če bi šel za en teden v divjino: srbskega študenta ali prebujeno aktivistko?« Vzel bi študenta: lažje bi preživela, bolje bi se imela in tudi pogovorov nama ne bi zmanjkalo … Kako je možno, da se jaz – anarhokomunist, veročrtnež, meščan, vegetarijanec in abstinent – bolje ujamem z družbeno sprejemljivim, globoko vernim vaščanom, ki doma goji in kolje živino ter vari slivovko, kot z agnostično feministko iz velikega mesta s čisto posebno dieto in odnosom do alkohola? Zakaj so mi mnogi motoristi bolj blizu kot mnogi kolesarji? Kaj je bistvo, ki nas z nekaterimi ljudmi zbližuje in z drugimi odtujuje ne glede na prepričanja in način življenja? …

Če ne bi imeli govora, s katerim razpravljamo o prepričanjih, bi štela samo dejanja. Če ne bi imeli govora, bi bile karte povsem premešane. Lopovi, kakršni zdaj vladajo v naši in mnogih drugih državah, bi bili zasmehovani, zaničevani, izgnani ali ubiti. Nihče jih ne bi jemal resno. Nihče jim ne bi zaupal niti, da zakurijo ogenj, kaj šele da se igrajo poglavarje. Prepad ne bi vladal med socialisti in kapitalisti, dvomljivci in verniki, meščani in vaščani, avtomobilisti in kolesarji, raziskovalci in teoretiki zarot, ampak med tistimi, ki delajo za skupnost, in tistimi, ki delajo za svojo rit.

A ker govor imamo in se moramo pogovarjati, se pogovarjajmo o tem. Dosti besed bo potrebnih, da premostimo prepad … Še več tišine, da se slišimo … In tišine, da razmislimo o vsem skupaj … Le iz tega lahko spet zraste most, trden kakor kamen kost …