Radikalno izključevanje namesto vključevanja

Naomi Klein in Astra Taylor sta napisali knjigo z naslovom End Times Fascism: And the Fight for the Living World (Farrar, Straus and Giroux, 2026).

Naslov je zelo zgovoren, zato si lahko obetamo živahno razpravo. Kaj je namreč konec časa? In kaj je boj za živi svet? Zakaj je knjiga nastala prav zdaj, ko se je že zdelo, da mora ves svet narediti še čisto malo, da bo končno prevladala inkluzija?

Verjetno ni tako malo ljudi, ki imajo vsaj včasih občutek, da se približujemo koncu sveta, ne pa globalni inkluziji vseh drugačnih in raznolikih ljudi. Morda ga povezujejo s podnebnimi spremembami, morda z možnostjo tretje svetovne vojne in napovedmi, da nas bo umetna inteligenca vse pobila. Obstajajo tudi druge možnosti, da nam v prihodnjem času res ne bo z rožicami postlano.

Občutek lahko spremlja vprašanje o realnosti prepričanj nekaterih ljudi, da se človeštvu približuje katastrofa epskih razsežnosti.

Po drugi strani pa lahko spremljamo prizadevanje ljudi, da se zavarujejo pred morebitno katastrofo, pa naj bo njena realnost smiselna ali ne. Ti ljudje so za skupinski, organizirani izstop.

Kaj se torej lahko zgodi, ko vsaj del elite sklene, da skupnega sveta kratko malo ne potrebuje? Tako se sprašujeta tudi avtorici knjige. Namesto spraševanja, kako živeti skupaj, imamo pred seboj vprašanje, kako ravno ne biti skupaj, kako biti narazen, kako se peščica izloči in se zavaruje pred vsemi drugimi.

Ti ljudje verjamejo v skupni izhod, ne v inkluzijo. Lahko bi rekli, da se nameravajo nekako izključiti iz sveta. O tem že nekaj časa odkrito govorijo – celo o razvijanju nove civilizacije na Marsu. Dejstvo je tudi, da ima elita dovolj denarja, premoženja, vpliva in moči, da ni nobene potrebe, da bi bili zlobni. Preprosto si predstavljajo izhod in delajo na tem, da odidejo, se izključijo in se zaščitijo.

Izhod jim je na voljo, medtem ko večini ljudi ni. Morda bodo pravočasno našli rešitve, da jih ne uničijo ne umetna inteligenca, ne tretja svetovna vojna, ne podnebne spremembe.

Osebna zaščita je že dolgo tesno prepletena z brezbrižnostjo do stranskih učinkov v obliki podnebnih in drugih katastrof, vojn in izkoriščanja ljudi. To pa še ne pomeni, da si verski nacionalisti in transhumanistični tehnologi skupaj prizadevajo za izhod, ker so njihova prepričanja tudi radikalno različna, res pa je, da včasih zelo podobno računajo, kako se bodo izvlekli.

Precej verjetno je, da obstaja množica različnih elitnih ljudi, ki ne bodo delili skupne prihodnosti, ki za marsikoga na tem svetu zagotovo ne bo lepa in prijetna. Pravzaprav tudi ta ugotovitev ni nova. Dovolj je, da verjamejo in so prepričani, da usoda sveta zanje ne bo katastrofalna in bodo sorazmerno dobro živeli še naprej.

Skupna usoda sveta zato ne obstaja. Nekateri pripadniki elit so iz nje kratko malo izstopili že pred časom. Pripoved o apokalipsi bodo skušali obvladovati še naprej, medtem ko bodo ljudje, ki jo zanikajo, le patetični in nemočni.

Pripoved o boljših časih je sicer mogoča, a je pogosto le prazna obljuba. Nasprotje od katastrofičnih pripovedi namreč ni upanje, temveč je kraj. Kdor zgolj upa na boljšo prihodnost, je izgubljen že zdaj. Izhod ni v ustvarjanju varnih bunkerjev, izhod je v ustvarjanju odprtih, drugačnih krajev skupnega egalitarnega in demokratičnega življenja tukaj in zdaj.

Skupna usoda je možna. Je stvar, ki si jo lahko delimo. Zanjo lahko skrbimo, lahko jo ohranjamo pri življenju, lahko jo vzdržujemo. Nikakor pa ni nekaj, kar bi lahko kupili.

Dušan Rutar