Klanje na ameriški, srbski in slovenski način

Članek

Objavljeno May 07, 2023

V ZDA so množični pokoli – in njihova podvrsta šolski pokoli – del ljudskega izročila. Po vsakem se pojavijo zahteve po omejitvi dostopa do orožja, a dostop je iz leta v leto lažji, več ljudi je oboroženih in bolj so oboroženi. Orožje imajo tudi tisti, ki zahtevajo omejitve. Najbrž si marsikdo že med puntanjem priskrbi dodaten kos; pač za varnost, ki je ogrožena. ZDA proizvajajo orožje za domačo rabo, in za proizvajalce so vse razprave o orožju brezplačni oglasi. Bolj so burne, boljše je. Ko dodajo še plačane oglase, lobiranje, podkupovanje in vplivneže, ki ljudem perejo možgane z ameriškimi vrednotami, je po vsakem pokolu na računu plus. Pokoli so dobri za biznis …

V Avstraliji, ki je bila svojčas prav tako do zob oborožena, so pokoli pričeli postajati ljudsko izročilo. A ko se je leta 1996 zgodil prvi hujši, so korenito spremenili orožarsko zakonodajo. Avstralci so takrat prostovoljno oddali 640.000 kosov orožja. Vajo so ponovili po pokolu z dvema mrtvima leta 2002. Odtlej množičnih pokolov v Avstraliji ni več. Povprečen Avstralec ima danes manj orožja kot povprečen Slovenec, krokodili gor ali dol …

Če izvzamemo Srbe in Črnogorce, so v Evropi najbolj oboroženi Ciprčani. Zadnji množični pokoli so se tam vršili leta 1974, v turško-ciprski vojni …

Če izvzamemo vojne, po 'mirnodobnih' pokolih celotna Evropa ne seže ZDA niti do kolen. Če bi se hoteli vsaj za silo kosati z njimi, bi morali dodati Rusijo, našo osamosvojitveno vojno in še kakšno bolj resno vojno, ki se je po koncu 2. svetovne bíla na evropskih tleh …

A zdaj se bo to morda spremenilo. V Srbiji – državi z najbolj oboroženimi prebivalci v Evropi – so mnogi mladi nad strelskimi pokoli navdušeni. Bodo združene srbske entitete postale evropske ZDA?

Možno je. Vsaka država ima svojo zgodovino. Iz nje izhaja edinstven seznam vrednot, s katerim si državljani že od malega perejo možgane. Zato se v vsaki državi na pokole odzivajo drugače. Britanci so hladnokrvni, Francozi branijo svoj način življenja, Nemci evropske vrednote, Norvežani pa občutek svobode. Nikjer se ne odzivajo kot v ZDA …

ZDA so dežela osamljenih kavbojev z opranimi možgani, da družbe ni in da je vsak odgovoren zase. Izvajalci pokolov so torej samotarji: vsak s svojo izkušnjo, svojimi razlogi in svojim načrtom. Srbi pa so pleme, obsedeno s svojo vojno preteklostjo, ki časti vojne zločince. Srbski otroci, ki se čutijo izrinjene iz plemena, zdaj vedo, da niso sami, da obstaja klan bojevnikov, ki mu lahko pripadajo. In srbski otroci, ki so del plemena, so dobili vzor, kako se lahko že zamlada vpišejo na častivreden seznam zgodovinskih klavcev srbskega naroda …

Šolskim pokolom vedno sledi vprašanje: Od kod v otrocih in mladostnikih takšne stiske in takšno sovraštvo, da ne vidijo druge rešitve, kot da pobijejo nekaj sošolcev in učiteljev? Odgovor je enak, kot pri vsakem vedenju ali ravnanju, ki ni všeč odraslim – od nesramnega govorjenja in popuščanja v šoli do omamljanja, objestnosti in prekrškov. Krivi so nasilni ali razvajajoči starši, raje drugo. Krivi so nasilni filmi in igrice. Kriva so družabna omrežja. Krive so zahteve družbe. In seveda so krivi učitelji; vsak je imel bližnja srečanja s kakšnim, ki je bil res nemogoč …

Odgovor je napačen. Napačno pa je že vprašanje … Izvajalci šolskih pokolov ne dajejo vtisa ranjenih zveri. Ne izgledajo kot značilne žrtve družinskega, vrstniškega in sistemskega nasilja. Tudi pred pokoli niso bili. Njihove domače razmere niso nič posebnega. Pogosto imajo sorojence, ki ne izstopajo iz povprečja … Veljali so za čudake in imeli malo prijateljev, toda: so se oni bali sošolcev ali sošolci njih? Koliko šolskih nasilnežev se je znašlo na njihovih seznamih za odstrel? In koliko otrok so postrelili, ki niso bili na seznamih in s katerimi niso imeli nikakršnih izkušenj? … Slabi učitelji, učne zahteve in družbeni pritiski pa so za vse otroke istega družbenega razreda enaki. Če bi bil to merodajen dejavnik, bi moral večji delež šolskih morilcev prihajati iz vrst priseljencev in revežev, manjši pa iz vrst domorodcev in pripadnikov višjega srednjega razreda …

Kakšna bi torej morala biti vprašanje in odgovor? Vprašanje: Ali obstajajo otroci, ki uživajo v tem, da drugim povzročajo trpljenje? Odgovor: Ja.

Če si postavimo to vprašanje in sprejmemo ta odgovor, je jasno, da je večina razprav, ki te dni potekajo širom Balkana, povsem brezpredmetna. Omejitev dostopa do orožja in časa, preživetega na družabnih omrežjih, ne omeji števila psihopatov med šolarji. Odzivanje na stiske otrok in ustvarjanje manj duhamornega šolskega ustroja sta sicer blagodejna, a zaradi tega psihopatov prav tako ni nič manj. To sta rešitvi za povsem druge težave …

Težave, ki jih ima družba zaradi psihopatov, rešiš tako, da jih pravi čas prepoznaš, jih nadzoruješ in po potrebi začasno ali trajno odstraniš iz družbe. Vsekakor pa jih ne rešiš tako, da psihopatsko vedenje vzpodbujaš (zaneseš se lahko le sam nase, samo zmaga šteje, pohlep je dober …), da slaviš zgodovinske psihopate (Aleksander Veliki, Džingiskan, Napoleon …) in da sodobne postavljaš na vodilna mesta …

A nam se ni treba bati streljanja. Živimo v državi, kjer pijani in brez izpita divjamo z neregistriranimi avti, kjer ata mamo skoraj vedno ubije z rokami in nožem, kjer ploskamo živinorejcem, ki se množično upirajo nadzoru nad izživljanjem, kjer ponovno izvolimo župane, ki davijo otroke ali nad skvoterje in kmete pošiljajo policaje s pendreki, kjer je glavna snov naših pogovorov, s kakšnimi bedaki smo imeli pravkar opravka in zakaj takšnim ljudem pustijo delati … Tu se strelja zgolj medvede, genocidu, ki pravkar poteka nad njimi in bo v večna lovišča poslal vsakega petega, pa smo nadeli nenavdihujoče ime »odvzem« in o tem nehali govoriti …

Največji vpliv na dejanja in nehanja malih psihopatov ima zgled. Zakaj (še) ni šolskih pokolov pri nas in na Hrvaškem? Zgolj zato, ker se v teh krajih po izročilu najraje pobijamo s hladnim orožjem. Da prideš v šolo z nožem in sekiro, pa je treba imeti več jajc, kot za pohod z brzostrelko in polno culico bomb. Zato bodo mali slovenski psihopati sošolce in učitelje še naprej pretepali, ustrahovali, ropali in posiljevali, tu in tam koga porezali, zabodli, nasekali in mu razbili glavo … Mi bomo pa še naprej krivili streljačine, ki so jih igrali, in spore z otroki reševali z odvzemom telefona …

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (28): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (8), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (16);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (19), Družbeno (31), Službeno (5), Vojna (21);

NEDELUJOČA DRUŽBA (32);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (26);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (15), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (10);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);