Vrstniško nasilje

Članek

Vrstniško nasilje

Objavljeno Apr 16, 2023

Babica mi je pripovedovala, kako so vsako leto za nek verski praznik prišli prebivalci Šmartnega v Lovrenc na Pohorju. Vsako leto so se fantje stepli s pipci, punce pa so gledale, dajale pripombe in navijale. Seveda je tekla kri. Nekoč se je baje njen vrstnik, zaboden v trebuh, namočil v potok, da je mrzla voda ustavila krvavitev. Nekaj let kasneje je drug vrstnik na eni od gorskih koč sredi zabave tako premlatil svojo ženo, da ji je polomil nekaj kosti. Zdravnik je bil potreben, policije pa ni klical nihče. Toliko o dobrih starih časih …

Šola je bojno polje. Če sodiš med tepene, je dan, ko ne dobiš nobenega udarca in te nihče ne žali, praznik. Prazniki so nekajkrat na leto … Dan, ko na neki šoli noben učenec ni deležen udarca ali žaljivke, je ob Sv. Nikoli – in to velja za vse šole, ki so kdaj bile, so in bodo. Izjema je morda le kakšna fakulteta na petek pred prazniki …

Če te ne žalijo sošolci in starejši učenci, te žalijo učitelji. V času mojega šolanja so žalili predvsem »neumne«, »lene«, »otročje« in tiste, ki »ne vedo, kje se jih drži glava« ali »bi se do zdaj že lahko naučili pravilno slovensko«. V dobrih starih časih so te tudi tepli. Berite spomine ljudi iz 'dobrih starih časov'! V času mojega šolanja so sošolcem primazali 'le' dve zaušnici, sicer pa so nam v glave metali ključe in krede. Aja, pa na sosednji šoli je učiteljica učenki razvlekla žvečilni gumi in ji ga navila okoli glave.

Ko preživiš nekaj ur tega »varnega in inkluzivnega okolja«, te čaka pot domov. To je predvidljivo, a vsak dan drugačno minsko polje, polno eksplozivnih nasilnežev. Liki, ki svoje žrtve zasledujejo ali jih čakajo tam, kamor roka učiteljev in staršev ne seže, ne nastopajo samo v najstniških filmih in knjigah, ampak so prekleto resnični. In teh minskih polj nihče ne čisti …

Dandanes vemo, da se največ nasilja zgodi za štirimi stenami doma. Najhujše te torej čaka, ko se poln duševnih in telesnih modric vrneš z bojišča. Starši se kregajo, zmerjajo, si grozijo, se tepejo in posiljujejo. Tebe kregajo, zmerjajo, ti grozijo, te tepejo in te posiljujejo. Sorojenci te zmerjajo, ti grozijo, te tepejo in te posiljujejo. In ti njih. Družinski prijatelji, sorodniki, sosedje in župniki te kregajo, zmerjajo, ti grozijo, te tepejo in te posiljujejo. In če ti starši tega ne počnejo, jih ostali našteti zmerjajo, da te razvajajo …

Otroci, ki doma niso varni, so v šoli glavne tarče ali najhujši nasilneži. Pogosto so oboje. Vsi ostali pa so zgolj manjše tarče in manjši nasilneži. V času mojega šolanja se je temu reklo: »Pusti jih, naj se sami zmenijo!« »Se bodo že naučili postaviti zase …«

Če imaš srečo, da te doma 'razvajajo', v šoli pa se uspeš 'postaviti zase', to ne pomeni, da ti je nasilje prihranjeno. Priča si mu: vidiš, kako se drugi kregajo, zmerjajo, si grozijo, se tepejo in spolno nadlegujejo. Slišiš pogovore odraslih, ki so polni nasilja: o znancih, ki jih ne cenijo, o privržencih drugih strank in ver, o politikih, tujcih, drugovercih, drugačnih, o ženskah, moških in otrocih … Slišiš za več ur šal, ki – če jim pozorno prisluhneš – sploh niso smešne, ampak so srhljive. Gledaš televizijo, nabijaš streljačine, morda celo bereš knjige o junakih, ki se prebijajo skozi strašansko nasilje in ga na koncu s prav takšnim nasiljem končajo …

Sam ustroj šole od nas zahteva tekmovalnost. V kakršnikoli tekmi je večina udeležencev neizogibno poražencev. Na svetu je nekaj šol, ki vzpodbujajo sodelovanje, a slovenskih ni med njimi. Ne morejo biti, ker je v učnih načrtih sodelovanje zgolj neobvezen dodatek, nagrada učencem, če so »pridni« (mirni, poslušni in priliznjeni).

Ustroj družbe nas uči, da so nekateri člani vredni več kot drugi. Njihovi otroci so vredni več kot otroci 'navadnih' ljudi, ti pa več kot otroci 'bednikov'. Veliko učiteljev te kaste upošteva in učence različno obravnava. Ti sicer med kastami veliko lažje prehajajo v šoli kot kasneje v življenju – le priliznjeni morajo biti, in pridni, kadar so učitelji v bližini. Kadar jih ni, pa napredujejo, če se postavljajo zase in drugim odrejajo, kje jim je mesto …

V najnižji kasti so živali in druga živa bitja. Vsak šolar se nauči, da je nasilje nad živalmi nujno in cenjeno. Za pravice živali se borijo čudaki, ki ovirajo napredek. Tudi če so med temi čudaki tvoji starši in ljudje, ki jih ceniš, veš, da veljajo za čudake. Uničevalci narave – ljudje, ki imajo denar in velike stroje – pa so spoštovani. Se še kdo spomni mučiteljev 42 mačk iz kranjske gimnazije? Bili so iz 'boljših' družin. Bili so oproščeni … Ljudje smo neizmerno nasilna in nenadkriljivo kruta vrsta. Ne le, če hočeš biti uspešen, zgolj če nočeš biti žrtev, moraš biti tak tudi sam …

Vse to šolarji doživljajo, vidijo in slišijo, premislijo in zaključijo. In pri tem so še vedno otroci, z možgani, ki se še razvijajo, s hormoni, ki jih duševno in telesno preobražajo v nekaj, česar ne poznajo, kar si želijo, kar jih straši in odbija – vse to hkrati. Mi pa od njih pričakujemo razsodnost …

Ko sem bil star toliko, kot udeleženci dekliškega pretepa v Celju, smo med odmorom otipavali sošolko. Učiteljica je vstopila, ko smo skoraj vsi fantje v razredu ležali na njej … in nam odredila dve uri spolne vzgoje … Iz teh časov se spomnim tudi pretepa dveh sošolk. Tolkli sta se, brcali, lasali, se potiskali v pohištvo in druga na drugi zvili dva dežnika. Nihče ju ni prekinil. Nekdo je stražil pri vratih in ju opozoril, ko je videl prihajati učiteljico. Dekliški pretepi so redki; ko se zgodi, ga pač hočeš videti …

Kar se je zgodilo na strehi celjskega trgovskega središča, ni nič posebnega. Posebno je le to, da so posnetki prišli v javnost. Vsak dan v Sloveniji nekaj šolarjev doživi, da jih več sošolcev zmerja, jim grozi, jih tepe ali spolno nadleguje, ostali pa gledajo …

Recite otroku njihove starosti, ki ga poznate, naj dobro razmisli in iskreno pove, kako bi ravnal, če bi bil to pretep med njegovima sošolkama! Bi sodeloval, navijal, z zanimanjem gledal, ga skušal preprečiti, bi koga poklical ali bi šel stran? … In nato vprašajte sebe, kaj bi naredili, če bi na javnem mestu, polnem znancev, naleteli na pretep med dvema znankama, za kateri veste, da se živi ne moreta videti?

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (28): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (8), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (16);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (19), Družbeno (31), Službeno (5), Vojna (21);

NEDELUJOČA DRUŽBA (32);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (26);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (15), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (10);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);