Film Boter in pravi botri

Že desetletja se utapljamo v morju filmov o raznoraznih mafijskih šefih, ki so vsi po vrsti neranljivo in enoplastno poosebljenje zla, lovijo pa jih ostareli, naveličani in s šefi sprti policaji ali samotarski, maščevalni, pošteni poklicni morilci. Vsi ti filmi imajo pravzor, ki so se mu povsem odpovedali, sumimo pa lahko, da ga kak mlajši filmar sploh ni videl. To je Boter, ki nam postreže z dvema različicama mafijskega šefa, Brandovo in Pacinovo.

Vsaka od njiju ima več širine in globine, kot vsi filmski mafijski šefi 21. stoletja skupaj. Imata tudi boljše dialoge in bolj raznolike prizore, ki igralcema omogočajo, da razvijeta vlogi. Ko ju gledaš, se sprašuješ, zakaj sodobni filmi tega nimajo več. Saj scenaristi vendar radi pišejo dobre dialoge in gradijo dobre prizore, igralci pa s takšnim gradivom raje in bolje delajo.

Odgovor je preprost: nekoč so holivudske studije vodili liki, kot sta Brandov Vito in Pacinov Michael. Niso bili tako morilski, bili pa so enako odločni, oblastni in brezobzirni. Ob občutku za denar so imeli tudi občutek za lepoto. Današnji šefi studijev so prav tako odločni, oblastni in brezobzirni, hkrati pa enoplastni kot sodobni filmski zlikovci. Važen jim je denar, lepota pa jih straši, ker je ne morejo nadzorovati. Da bi film sam od sebe, zgolj s svojo kakovostjo, prepričal gledalce, se jim zdi nepotrebno tveganje. Filme, ki kažejo znake življenja, raje ustrelijo. Uspeh filmov mora biti povsem pod nadzorom, kot je trenutni uspeh Odiseje …

Gledanje Botra je spet utrdilo moja visoka, za današnje filme nedosegljiva merila, kaj mora film imeti, da je dober. Ta merila niso nič posebnega. Liki morajo imeti širino, globino in zgodovino. Odnosi med njimi se morajo razvijati. Dialogi morajo biti takšni, da ti odzvanjajo v glavi še dolgo po ogledu in gradijo nove, samo tvoje zgodbe. Razvoj dogodkov mora biti nepredvidljiv, a verjeten: film te mora ves čas presenečati. In ja, zelo pomaga, če so naravni zakoni v njem upoštevani. Sodobni filmi dosledno kršijo vsako od teh pravil …

Kot se za dober film spodobi, ti da Boter misliti vsakič, ko ga gledaš. Zdaj mi je dal misliti o botrih v resničnem življenju …

Malo po osamosvojitvi so Maribor preplavili mafijci na prvi stopnji razvoja, torej tolpe nasilnežev z željo obogateti. Od novopečenih gostincev in malih trgovcev so pobirali varščino. Nato je njihov edini boter, ki smo ga vsi poznali po imenu, umrl v prometni nesreči. Zdelo se je, da so se razblinili. Govorice o varščinah so izginile.

Spominjam se tudi tolpe vrstnikov, ki se je v tistem času nekaj let zbirala na sosednjem križišču in ustrahovala okoliške prebivalce, ki so želeli mir. Imeli so veliko predobre avte za svoja leta. A tudi oni so se postarali in izginili s tistega vogala.

Danes ob omembi botrov najprej pomislimo na oba teflonska J-ja, državnega in ljubljanskega. Videti sta kot botra. Govorita kot botra. Streljata kot botra. Nekatere to še vedno zavede, mnogih pa ne … Takoj zatem pomislimo na strice iz ozadja: padle, kot so tisti iz zadeve Čista lopata, in obstojne, kot so ti iz združenja menedžerjev in gospodarske zbornice, h kakršnim hodijo telefoni malih zlikovcev na sestanke … Nekaj nas veročrtnežev pomisli tudi na činovnike verskih skupnosti, ki so šolski primeri mafijskih družin. Kardinalov se ne kliče zaman »eminenca«, papežev pa »oče« in jim poljublja rok … Takoj zatem pa nehamo misliti …

Kako sploh nastane boter? Najprej so to buliji, mali tatovi in roparji, švercerji, prekupčevalci, črnoborzijanci. Kmalu odprejo podjetja (v današnjem času bolj poštne nabiralnike) in postanejo mijiči. Z denarjem pridejo hudi avti in hiše, s tem pa spoštovanje okolice. Mnogi na tej točki obtičijo, izkoriščajo reveže, Rome in tujce, podkupujejo uradnike in inšpektorje ter lepo živijo pod radarjem javnih občil.

Tisti, ki želijo rasti, pa se mrežijo s pravimi botri. Naslednja postaja za takega zlikovca je, da pride v upravni ali nadzorni svet velikega podjetja in ga prevzame. Tako postane boter. Lahko ostane v ozadju in prevzame vodenje kakšnega kluba podjetnikov ali pa se zrine v politiko. Za to v Italiji in ZDA potrebujejo dva do tri rodove, v Sloveniji pa zadošča en.

Slovenija je dežela kopice malih botrov. Tu je boter pravzaprav vsakdo, ki lahko drugim odpre ali zapre kakšna vrata. Mnogi se tako tudi obnašajo ter za dostop (ali za onemogočanje rivalov) izstavljajo račune. Vsem na očeh so visokošolski profesorji; mnogi se do študentov obnašajo kot botri. Tudi kultura je polna takšnih stricev iz ozadja in ospredja. Vsak vaški župan in večji podjetnik je boter. Vsi preko znancev iščemo nekoga, ki nam bo nekaj zrihtal mimo vrste ali v nasprotju s pravili. Dejansko pri nas vlada kultura botrstva. Bolj se trudimo postati mali botri in biti v dobrih odnosih z drugimi takimi kot soustvarjati red poštenosti in enakopravnosti. Če sami ves čas kršimo pravila, se rinemo mimo vrste ter drug drugega goljufamo, zakaj nam gre tako v nos, ko to počno drugi? In zakaj se čudimo, ko naši velikaši to počno veliko bolj odkrito, uspešno in brezsramno kot mi? … Če bi Slovenci znali posneti svojega Botra, gangsterji v njem ne bi nikogar ustrelili, ampak bi se ta sam obesil …