Vojna s fašisti je izgubljena

Kot (upam) veliko drugih sem poletne mesece preživel v zmernem izogibanju politiki. Kot na žalost malokdo drug sem preživel po nekaj dni in celo tednov brez spleta, mailov in družabnih omrežij, pa tudi v ostalem času sem te zadeve le preletel in nenujne izločil ali pustil za kasneje. Ko sem se vrnil v 'normalo', pa me je politika dobesedno e-zasula. Člankom, mailom in obvestilom protifašističnih organizacij in posameznikov ni bilo ne konca ne kraja: »Podpiši to peticijo!« »Oddaj podpis za zbiranje podpisov za oni referendum!« »Oddaj podpis za tisti referendum!« »Danes pridi sem na predavanje!« »Jutri pridi v Ljubljano na punt proti!« »Pojutrišnjem pridi ne vem kam v Ljubljani na punt za!« …

Iskreno, izgubil sem se. Kakšno reč sem podpisal že pred poletjem, pa se ne spomnim več, za kaj ali proti čemu. In punt? Vlada vsak dan objavi, da v zakonodajni postopek, uzakoni ali kar izvede nekaj, zaradi česar bi bilo treba iti na ulice. Kaj dosežeš, če iz te množice za državo pogubnih odločitev izbereš dve, tri ali štiri vredne putanja? Razpršiš osredotočenost in se sčasoma izgubiš v malenkostih. Najbolj predani puntarji in puntarski kolovodje imajo voljo slediti plazovoma norosti in protinorosti. Vsi ostali smo se izgubili najprej v prvem, zdaj pa še v drugem …

Razmere so drugačne, kot so bile v času koronske vlade. Takrat so bile izredne razmere. Vse vlade in vsi državljani tega sveta smo se obnašali noro. Poleg tega tiste vlade nismo izvolili, ampak je nad nas bušnila iznenada, kot korona, naravnost iz pekla. Nato smo eni in drugi – vlada in puntarji – noreli dve leti do volitev. Vlada je dosegla bolj ali manj vse, kar je hotela, le volitev ni dobila. Puntarji z izjemo referenduma o vodi in volitev nismo dosegli ničesar …

Nato se je zgodila Gaza. Doživeli smo dvojna merila v odnosu do Rusije in Izraela. Zgodila se je tudi Srbija. Spoznali smo, da državljani v demokraciji ne moremo doseči ničesar, česar nam oblastniki ne dovolijo doseči, pa če se postavimo na trepalnice … Zaupanje v demokracijo je izginilo; ostal je le še pogojni odziv naših opranih možganov, da jo moramo braniti, ker je menda najboljši možni družbeni ustroj. A čemu služijo volitve, če ti, ki jih izvolimo, ne počnejo tega, za kar smo jih izvolili? Čemu služi delitev oblasti, če se vedno in povsod počne to, kar hoče predsednik (vlade), dokler ima podporo večine poslancev, pa če je zakonito in postopkovno ali ne? Čemu služi samostojnost, če smo razprodani, zadolženi in usodno vpeti v mednarodne odnose? Čemu služijo liberalci, če počnejo isto kot fašisti, le bolj počasi? Čemu služi demokracija, če imamo v njej državljani na razvoj države prav toliko vpliva kot v enostrankarstvu, avtokraciji, teokraciji ali monarhiji? …

Ljudje fašistov ne volijo, ker bi mislili, da bodo pod njimi bolje živeli. Ljudje niso neumni in vedo, da bodo živeli vedno slabše (le nekaterih naprednjaki še kar nekaj sanjajo). Fašiste volijo tisti, ki vedo, da bodo pod njimi priseljenci, Romi, mavričarji in ženske živeli dosti slabše od njih in se bodo lahko nad njimi izživljali. Fašistov ne volijo neumni ljudje, ampak hudobni. Kdor beguncem privošči izgon v domovino – uničeno od kolonizacije, postkolonizacije, od zunaj nastavljenih in podprtih nasilnih in nesposobnih vlad, razlastitev in podnebnih sprememb, kjer jih čakajo samo brezposelnost, lakota, strah, ponižanje, zapor, mučenje in smrt – ni neumen ali zaveden, ampak je preprosto hudoben. Kdor podpira okupacijo Ukrajine, je hudoben. Kdor podpira genocid nad Palestinci, je hudoben. Kdor hoče spremljati, kako se (preostali) delavci javnega sektorja izživljajo nad neizgonljivimi tujci in Romi ter pri tem po svojih močeh sodelovati, je hudoben. Kdor hoče ženske prikleniti na štedilnik in jih spremeniti v stroje za rojevanje, ki jih lahko napiči vsak, ki ima pet minut časa, je hudoben. In hudobnih ljudi je pač vsepovsod srhljivo, strahovito, pošastno dosti – tako veliko, da si nočemo priznati, da jih je toliko. A če si tega ne priznamo, si lažemo …

Fašisti lažejo, kot pes teče. A oni lažejo nam – ker jih to zabava. Mi pa lažemo sami sebi. Lažemo si, da smo ljudje v osnovi dobronamerni. Nismo; če bi bili, človeška družba ne bi bila tako prežeta s krutostjo, kot je že od pamtiveka … Lažemo si, da lahko državljani v demokraciji kaj dosežemo. Če bi ta možnost obstajala, bi jo elite že zdavnaj prepovedale … Lažemo si, da bomo nemara vendarle pravočasno ustavili rabo fosilnih goriv in s tem podnebne spremembe. Ne bomo; raba fosilnih goriv se bo le povečevala, dokler ne bo zmanjkalo goriv ali civilizacije. Podnebnih sprememb pa tako ne moremo več ustaviti … Lažemo si, da sta potrošništvo in kapitalizem večna. Nista; vsi družbeni ustroji so se ob trku s hudimi naravnimi nesrečami zamajali, razbili ali razblinili – ne glede na to, kako trdni, vsemogočni in nezamenljivi so izgledali tik pred trkom … Lažemo si, da bomo belsko civilizacijo pred propadom rešili z majhnimi koraki … Ne bomo je; le točke brez povratka se bodo v najboljšem primeru za nekaj let zamaknile, propad pa bo trajal dlje.

Fašisti “zahodne” belske družbe so v vojni z naprednjaki, priseljenci, ženskami, umetniki, znanstveniki, sodniki, naravo in tudi s svobodnjaki, ki nočejo biti fašisti. Tega ne skrivajo. Ravnajo povsem v skladu z učbenikom – Sun Cujevo Umetnostjo vojne. Edina razlika je, da (razen v ZDA) zaenkrat še ne streljajo – a le zato, ker mednarodne razmere še niso primerne za ta korak. Čakajo, da AfD najprej dobi večino v nekaj nemških deželah, nato pa se še na zvezni ravni zavihti na oblast. Čakajo, da Francijo na naslednjih volitvah prevzame Nacionalni zbor. Čakajo, da se na Poljskem vrne Zakon in pravičnost. Tudi Orban še ni rekel zadnje besede, in 4 leta hitro minejo … In kaj bo potem? Potem bodo naši in njihovi Roberti, Luke, Nike, Jaše in Francesce obsojeni na montiranih procesih, zaprti, izgnani, izginjeni in javno usmrčeni, ker zaradi tega gospodarstvo ne bo trpelo. To je načrt …

… Vsi napadeni pa se obnašamo, kot da je v državi in EU mir, kot da vlada zakonitost ter kot da fašisti berejo peticije in so te sposobne nagovoriti dobro v njih. Dajmo se vzeti v roke! Postavanje okoli veleposlaništev, družboslovni nagovori, hudomušni transparenti in partizanske pesmi nimajo nobenega učinka. Referendumi ga imajo komaj kaj; če jim preprečimo sprejeti to, bodo sprejeli nekaj drugega, morda še hujšega, zdaj nesprejeto pa čez dve leti po delih dodali v druge zakone. Ker delujejo protizakonito in protiustavno, bi bil državni udar upravičen. A glede na to, da nefašisti odklanjamo vojaško disciplino in se kot hudič križa izogibamo orožju, oni pa ga imajo in se urijo, na svoji strani pa imajo tudi večino vojakov in policajev, to odpade, ker bi pogrnili na celi črti, še preden bi naredili načrt. Ustavimo jih torej lahko šele čez 4 leta, tako da spravimo na volišča dovolj nefašistov. Do takrat pa je vsak naš trud kot ustavljanje poplave z barikado.