AJVAR, POGAČA IN DOLGA EVROPSKA POT

Nekateri vonji imajo nenavadno moč. Ne potrebujejo besed in ne potrebujejo razlage. Samo za trenutek jih začutiš in že si nekje drugje, morda desetletja nazaj, morda v hiši, v kateri si odraščal, morda na dvorišču, kjer so bile jeseni vedno nekoliko drugačne. Zame je tak vonj vonj pečene paprike. Ko zadiši po pečenih rdečih paprikah, ne zavoham samo ajvarja. Zavoham Makedonijo.

Zavoham jesen, dim, ogenj in velike posode, v katerih se je počasi kuhalo nekaj, za kar se je zdelo, da zahteva ves dan. Vidim dvorišča, polna paprik, zaboje, polne rdeče barve, in roke, ki so po več urah dela obarvane od njihovega soka. Vidim ženske, ki so znale iz navadnih paprik narediti nekaj, kar je imelo okus po domu. Ženske, ki so delale, se pogovarjale, smejale, vmes popile kavo in nadaljevale, čeprav so jih že bolele noge.

Takrat se nihče ni spraševal, ali je ajvar kulinarična posebnost, tradicionalni proizvod ali del kulturne dediščine. Bil je pač ajvar. Naš ajvar. Nekaj, kar je bilo tako vsakdanje, da se njegove vrednosti pogosto sploh nismo zavedali.

Šele ko odideš, začneš razumeti, koliko stvari iz doma nosiš s seboj. Ne samo fotografij, ne samo jezika in ne samo priimka. Nosiš okuse. Nosiš vonje. Nosiš način, kako se je pri vas doma pripravljala hrana. Nosiš spomine na mizo, za katero so sedeli ljudje, ki jih danes morda ni več. Nosiš glasove, ki jih ne moreš več slišati, razen v svojem spominu.

Zato ajvar zame nikoli ni bil samo hrana. Je spomin, zaprt v kozarec. Ko ga odpreš sredi zime, se zgodi nekaj skoraj nenavadnega. Za trenutek nisi več tam, kjer trenutno živiš. Vrneš se tja, kjer se je vse začelo. In če je poleg ajvarja na mizi še topla pogača, je občutek še močnejši.

Pogače pri nas niso bile samo kruh. Pogača je bila nekaj, kar se je položilo na sredino mize. Nekaj, kar se je delilo. Trgala se je z rokami in ponudila drugemu. Ni bilo pomembno, kdo je vzel prvi kos. Pomembno je bilo, da je bilo dovolj za vse. Morda se prav v takšnih majhnih stvareh skriva nekaj, kar danes prepogosto pozabljamo. Dom ni samo hiša. Dom je način, kako sedimo za mizo, kako ponudimo kos kruha, kako nekoga povabimo, naj vzame še malo, kako vprašamo: »Si jedel?« In kako se ob odhodu vedno še enkrat ozremo nazaj.

Zato me je nagovorilo, ko je Marta Kos omenila pogačo. Morda je za koga to samo beseda. Zame ni. Ko živimo daleč od kraja, kjer smo odraščali, lahko ena sama beseda odpre vrata spomina. Nenadoma se spomniš nečesa, za kar nisi niti vedel, da ti manjka. Pogača me spomni na Makedonijo, na ljudi, ki so tam ostali, na ljudi, ki so odšli, in na vse tiste, ki so med enim in drugim svetom zgradili svoje življenje.

Tudi sama že dolgo živim zunaj Makedonije. Toda človek svoje prve domovine ne more preprosto odložiti na nekem letališču skupaj s kovčkom. Nosi jo s seboj. V jeziku, v spominu, v načinu, kako pripravi kavo, v glasbi, ki jo posluša, v zgodbah, ki jih pripoveduje svojim otrokom, in v kozarcu ajvarja na polici.

Zato sem se ob pogači nehote vprašala nekaj več. Če je dom kraj, kamor pripadamo, potem je tudi država nekaj več kot zemljepisna točka na zemljevidu. In če je tako, se moramo vprašati, kje je danes mesto Severne Makedonije v Evropi.

Severna Makedonija je kandidatka za članstvo v Evropski uniji od leta 2005. Prošnjo za članstvo je vložila leta 2004, pristopna pogajanja pa so se formalno začela leta 2022. To so datumi in na papirju so jasni. Toda za človeka, ki čaka, čas nikoli ni samo datum.

Leta 2004 je nekdo morda imel dvajset let. Danes jih ima dvainštirideset. Leta 2005 je nekdo morda prvič razmišljal o evropski prihodnosti. Danes ima svoje otroke. Nekateri, ki so takrat govorili o prihodnosti, so danes že stari starši. Medtem je zrasla nova generacija in del te generacije je odšel.

Nemčija, Italija, Avstrija, Slovenija, Švica in še mnoge druge države so postale novi domovi za ljudi, ki so se nekoč spraševali, ali naj ostanejo ali odidejo. Mladi ljudje so spakirali kovčke in odšli. Ne zato, ker ne bi imeli radi svoje države. Pogosto prav nasprotno. Odšli so, ker so želeli živeti, delati, imeti varnost in možnost, da si ustvarijo prihodnost. In mnogi so jo našli drugje.

Toda ko človek odide, to ne pomeni, da se domovina izbriše. Včasih postane še bolj prisotna. Nenadoma začneš pogrešati stvari, ki jih prej nisi niti opazil: vonj po pečenih paprikah, okus domačega paradižnika, glas soseda čez ograjo, materin način priprave hrane, pogovor v domačem jeziku in tisto preprosto vprašanje: »Kdaj prideš domov?«

Zato se ob evropski poti Makedonije težko ustavim samo pri institucijah, pogajalskih poglavjih in političnih odločitvah. Za vsem tem so ljudje. Njihova življenja, njihove družine, njihovi otroci, njihovi kovčki in njihovo čakanje.

Evropska unija ima pravila, standarde in pogoje. Država, ki želi postati članica, jih mora izpolniti. Toda evropska prihodnost ni samo administrativni proces. Je tudi vprašanje, kako ljudje vidijo svojo prihodnost. Ali verjamejo, da lahko ostanejo? Ali lahko doma najdejo delo? Ali lahko zaupajo institucijam? Ali lahko svoje otroke vzgajajo z občutkom, da jim ni treba oditi, če želijo dostojno življenje?

In zato se vedno znova vračam k tistemu preprostemu izrazu: »Nekega dne.« Nekega dne bomo v Evropi. Nekega dne bo čakanja konec. Nekega dne bodo vrata odprta. Toda življenje se ne dogaja nekega dne. Življenje se dogaja danes.

Danes mlad človek išče službo. Danes družina razmišlja, ali naj ostane. Danes nekdo kupuje enosmerno vozovnico. Danes nekdo prvič odpre kovček v tuji državi. In danes nekdo na drugem koncu Evrope odpre kozarec ajvarja in za trenutek pomisli na dom.

Morda je prav zato tako pomembno, da evropska prihodnost ne pomeni pozabiti, kdo smo. Evropa ne bi smela biti prostor, v katerem moramo svojo različnost pustiti pred vrati. Na skupno evropsko mizo lahko prinesemo tudi svoje: svoj jezik, svoje pesmi, svoje zgodbe, svoje praznike, svojo kuhinjo, svoj način, kako sprejmemo gosta, in svojo pogačo. Tudi ajvar.

Ni treba, da postanemo vsi enaki, da bi lahko sedeli za isto mizo. Morda je prav v tem lepota Evrope – da različni ljudje prinesejo vsak nekaj svojega, potem pa skupaj najdejo prostor za vse.

Toda Evropa se ne začne šele na meji. Ne začne se v Bruslju. Ne začne se z zastavo ali z dokumentom. Začne se doma. V institucijah, ki delujejo, v pravilih, ki veljajo za vse, v spoštovanju človeka, v možnosti, da mladi vidijo prihodnost tam, kjer so se rodili, in v občutku, da zaradi dostojnega življenja ni treba oditi.

Zato me pogača, ki jo je omenila Marta Kos, ni spomnila samo na Makedonijo. Spomnila me je tudi na vse ljudi, ki danes živijo med dvema svetovoma. Na tiste, ki so odšli, a niso pozabili. Na tiste, ki so ostali in čakajo. Na tiste, ki se vsako leto vračajo z letalom, avtobusom ali avtomobilom in s seboj prinesejo darila, nato pa domov odnesejo kozarce, polne okusov, ki jih drugje ne najdejo.

In morda je prav to najlepše pri domu. Lahko odideš. Lahko živiš daleč. Lahko govoriš drug jezik. Lahko si ustvariš novo življenje. Toda nekatere stvari ostanejo. Vonj pečene paprike, kos tople pogače, glas mame, spomin na babico in občutek, da nekje obstaja kraj, ki ga lahko še vedno imenuješ dom.

Zato bom naslednjič, ko bom odprla kozarec ajvarja in na mizo položila kos pogače, pomislila na Makedonijo. Na tisto Makedonijo, ki jo nosimo s seboj. Na tisto, ki jo poznamo iz otroštva. Na tisto, ki jo danes mnogi gledajo skozi okno iz neke druge države. In pomislila bom tudi na Evropo, na vrata, pred katerimi Severna Makedonija že dolgo stoji.

Ne vem, kdaj se bo ta dolga evropska zgodba končala. Vem pa, da si ljudje želimo nekaj zelo preprostega: da bi nekoč lahko sedli za isto mizo. Ne kot nekdo, ki prosi za prostor, ampak kot nekdo, ki ve, kaj prinaša s seboj.

S svojim jezikom, svojimi spomini, svojo zgodovino, svojo pogačo in seveda – z ajvarjem.

Kajti tudi to je Evropa.

In tudi to je Makedonija.

Martina Karafiloska Chiuia