Razlika med socialno državo in socialno farso

Pravica in dolžnost do dela sta dve plati iste medalje. Ko v slovenski javnosti odpremo vprašanje pravice do dela, se razprava hitro razcepi na dva različna, a neločljivo povezana pola. Na eni strani je boj za sistemske pogoje, ki omogočajo dostojno delo tistim, ki so bili iz njega dolgo izključeni. Na drugi strani pa vprašanje, ali je družba dolžna vzdrževati tiste, ki bi delati lahko, pa tega nočejo.

To dilemo je mogoče razumeti skozi dva različna, a dopolnjujoča se pogleda. Prvi se nanaša na prihajajoči referendum o pogojevanju denarne socialne pomoči z družbenokoristnim delom. Drugi pa odpira širše in temeljnejše vprašanje: kaj sploh pomeni pravica do dela v družbi, ki se rada razglaša za socialno državo.

Zame je pravica do dela neločljivo povezana s pravico do neodvisnega življenja. To pomeni odpravo vseh ovir in vzpostavitev pogojev, ki vsakomur omogočajo enakovredno življenje, aktivno vlogo v skupnosti in realno možnost dela. Naloga države je, da te pogoje ustvari: pogoje za vključevanje, enake možnosti, enakopravnost in participacijo.

Pravica in dolžnost do dela sta zato del širšega boja za dostojanstvo. Gre za pravico človeka, da lahko "diha", da ima glas, da je slišan in da lahko soustvarja družbo tudi skozi delo.

Socialna država temelji na preprostem dogovoru: tisti, ki ne zmore, je zaščiten; tisti, ki zmore, prispeva. Ko pa država sama sistematično onemogoča, da bi ljudje zmogli, se ta dogovor spremeni v farso. Sistem, ki bi moral ščititi, pogosto povzroča največ škode, nato pa svoje žrtve postavlja na zatožno klop.

Ko govorimo o pravici do dela, moramo biti pošteni: niso vsi v istem položaju. Nekateri so s trga dela izrinjeni zato, ker jim država in družba že leta postavljata ovire. Drugi pa imajo pogoje za delo, a se raje zatečejo v udobje pasivnosti in socialnih transferjev. Če tega ne ločimo, ne branimo ne pravičnosti ne solidarnosti, temveč zgolj zmedo.

Za hendikepirane ljudi pravica do dela pomeni nekaj zelo konkretnega: dostopnost, osebno asistenco, neodvisno življenje, enake možnosti, polno poslovno sposobnost in dejansko možnost vključitve v skupnost. Brez tega so velike besede o aktivaciji in zaposlovanju prazne.

Država osebno asistenco še vedno obravnava preozko zgolj kot strošek ali servis podpore, namesto kot mehanizem, ki človeku omogoča aktivno življenje in tudi delo. Zato je toliko bolj nerazumno, da je skoraj ne zanima, kakšen vpliv ima na zaposlovanje, vključevanje in ekonomsko neodvisnost uporabnikov. Enako resen problem, ki ga pristojne institucije in pogosto tudi borci za človekove pravice nočejo videti, je vprašanje polne poslovne sposobnosti. Številnim ljudem, zlasti tistim z intelektualnimi oviranostmi, se poslovna sposobnost odvzema, kar pomeni, da ne morejo sklepati pogodb, odpirati računov ali podpisati delovne pogodbe. S tem jih sistem izključuje iz pravnega prometa in jim onemogoča tudi formalno zaposlitev. To je ena najbolj subtilnih, a hkrati najbolj uničujočih oblik diskriminacije.

Pravica do neodvisnega življenja ni dodatek, privilegij ali strošek, ki bi si ga država privoščila le v dobrih časih. Je temelj civilizirane družbe. Pomeni, da človek živi v skupnosti, ne v instituciji. Pomeni, da odloča o svojem življenju. Pomeni, da ni reduciran na diagnozo, na status invalida ali na breme družine. In pomeni tudi, da ima resnično možnost delati, sodelovati, prispevati ter biti viden in slišan.

Pri hendikepiranih je glavna odgovornost na strani države, da odpravi ovire. Dokler tega ne stori, ne moremo govoriti o tem, da posameznik "noče" delati. Pogosto ne gre za to, da ne bi hotel, temveč za to, da mu sistem tega preprosto ne omogoča.

Pri delovno sposobnih ljudeh brez objektivnih ovir pa je glavna odgovornost na strani posameznika. Če ima človek na voljo zdravje, izobrazbo in dostop do dela, pa se kljub temu umakne v varno mrežo socialnih transferjev, potem družba upravičeno pričakuje, da vsaj del prejete podpore vrne v obliki družbenokoristnega dela.

Zakaj bi bilo to sporno? Kje je tu prisila? Zakaj tega ne bi razumeli kot dolžnost in odgovornost do skupnosti?

Sama bom na referendumu glasovala za. V vsakdanjem življenju in delu namreč prepogosto opažam, da se prizadevanje za zaposlitev, delo, ekonomsko neodvisnost in koristnost v Sloveniji obravnava skoraj kot naivnost. Kot da se "ne znajdeš", če ne znaš izkoristiti sistema in vseh njegovih lukenj, ki nekaterim omogočajo lagodnejše življenje kot tistim, ki svoje dolžnosti vestno opravljajo.

Sistemski mehanizem pogosto deluje po zahrbtni logiki: najprej ustvari ovire, nato pa žrtev teh ovir razglasi za krivo. Gre za sodobno obliko družbene nepravičnosti, v kateri se vzroki in posledice zamenjajo. Gre za proces invalidizacije - za sistematično označevanje in obravnavanje ljudi s hendikepom kot nesposobnih, odvisnih in manjvrednih.

Ta proces ni abstrakten. Dogaja se v povsem konkretnih praksah. Dogaja se, ko Ministrstvo  za delo (MDDSZ) ignorira Zakon o osebni asistenci in ne izvaja ponovnih ocen upravičenosti, ki jih zakon izrecno zahteva. Dogaja se, ko se potrebe uporabnikov ne prilagajajo času in spremembam, sistem pa postaja vse bolj netransparenten. Dogaja se tudi takrat, ko je človek zaradi sistemskih ovir izključen s trga dela, družba pa ga nato začne kazati s prstom kot "vzdrževanega", "lenega" ali "nesposobnega".

Za človeka s hendikepom pomeni dostojanstvo to, da ima možnost delati, da ima dostop in priložnost. Za človeka brez hendikepa, ki je dolgotrajno brezposeln, pa lahko dostojanstvo pomeni tudi to, da dela zato, ker ga delo ohranja v stiku z družbo, mu daje občutek koristnosti in preprečuje, da bi obtičal v pasivnosti. Oboje izhaja iz istega izhodišča: človek ni zgolj upravičenec do pomoči, ampak tudi soustvarjalec družbe.

Zato je odgovornost države tu nedvoumna. Če ni dostopnosti, če ni pravne zaščite, če se ljudem odvzema poslovna sposobnost in s tem možnost podpisati pogodbo, odpreti račun ali formalno vstopiti na trg dela, potem problem ni v človeku. In dokler sistem proizvaja izključenost, nima nobene moralne pravice, da izključenim očita pasivnost.

To ni naključje. To je mehanizem. Najprej nastanejo ovire. Potem pride izrinjanje. Nato stigmatizacija. Na koncu pa družba pokaže na žrtev in reče: nesposoben je, odvisen je, vzdrževan je. To je ena najbolj pokvarjenih oblik sodobne nepravičnosti: sistem človeka najprej onesposobi, potem pa ga kaznuje za posledice lastnega nasilja. Temu je treba reči pravo ime - invalidizacija.

Invalidizacija ni le socialni ali administrativni problem. Je političen proces. Dogaja se, ko institucije ne izvajajo lastnih zakonov. Dogaja se, ko se potreb ljudi ne ocenjuje znova, čeprav bi se jih moralo.

Za ljudi, ki so delovno sposobni, zdravi in brez sistemskih ovir, pa mora veljati jasna norma odgovornosti. Če družba posameznika podpira, sme od njega tudi nekaj pričakovati. Če nekdo lahko dela, pa tega ne želi, je povsem legitimno vprašanje, zakaj bi moral celotno breme nositi nekdo drug. Družbenokoristno delo v takem primeru ni kazen, temveč minimalen izraz recipročne odgovornosti.

To ni napad na revne. To ni demonizacija socialne pomoči. To je obramba same ideje socialne države. Socialna država ni dogovor o trajni pasivnosti, ampak dogovor o pravičnosti: tisti, ki ne zmore, mora biti zaščiten; tisti, ki zmore, mora prispevati. Če to razliko izbrišemo, uničimo moralni temelj solidarnosti. Če pa je ne znamo uporabljati natančno, delamo krivico prav tistim, ki so že zdaj najbolj potisnjeni na rob.

Pravica do dela ni pravica do prazne parole. Je pravica do pogojev, v katerih delo sploh postane mogoče. Dolžnost do dela ni prisila nad šibkimi. Je pričakovanje odgovornosti tam, kjer pogoji obstajajo. Kdor tega ne razume, meša solidarnost s sentimentalnostjo in pravičnost z ideološko meglo.

 Elena Pečarič