(Samo)morilski kmetje

Podnebni dvomljivci in fašisti, ki so si pri nas v času korone stali nasproti, se vedno bolj zlivajo. Tisti razdor je bil nenaraven. Podnebni dvomljivci so teoretiki zarot. Fašisti tudi. Podnebni dvomljivci imajo neubranljivo potrebo po pripadanju skupini somišljenikov. Fašisti tudi. Oboji podpirajo kapitalizem in prezirajo demokracijo. Zakaj? Demokracija razbija teorije zarot in se požvižga na skupnost. Kapitalizem pa je teorija zarote (nevidna roka trga, drobtinice z miz bogatašev, …), ki uničuje skupnost. Kapitalizem njihovim blodnjam nudi vsaj nekaj podpore, demokracija pa nič. Demokratična raznolikost in strpnost jih spravljata v stisko.

Pomenljiv je tudi njihov odnos do znanosti. Zanje obstajata dobra in slaba znanost. Dobra znanost je otrok kapitalizma. Izumlja stroje, gradi hiše ter z gnojili, škropivi in patentiranimi semeni (izvzemši gensko spremenjena, ki so bljak) omogoča, da hektarski donos narašča v nedogled vzporedno z gospodarsko rastjo. Slaba znanost je otrok demokracije. Cerkvi je iz rok izvila oblast nad resnico, spotoma pa jo je osmešila in razgalila njeno temno stran. Zavzela je šole, kjer razgrajuje in maliči bajke, ki so nekoč povezovale skupnost. Poleg tega ves čas vztrajno razbija teorije zarote. Farmacija se je znašla v vmesnem prostoru. Kar fašiste in teoretike zarot ubija (fosilna goriva, škropiva in plastika), je njihov prijatelj. Kar jim pomaga preživeti, je njihov sovražnik. Zanje so družboslovne znanosti, pa tudi proizvodnja chemtrailov, cepiv, krem za sončenje in zdravil za duševne težave, največja zarota. Kdor zagovarja znanost, je njihov spovražnik …

Kako se v tem znajdejo kmetje? Na podeželju skupnosti razpadajo. Večina ljudi služi kruh v mestih in se vrača domov samo še spat. Redki preostali kmetje vse dni preživljajo sami in osamljeni v traktorjih ali med stroji, tu in tam pa najamejo gručo Filipincev, da jim opravi, česar stroji ne morejo. Stari svet, red, način dela in življenja je izginil, nov pa je prazen. Za praznike kmete poveže cerkev (in jim vsakič sežeto opere možgane), ostale dni pa družbo najdejo predvsem v gostilnah (kjer bolj, kot so v rožicah, bujneje cvetijo tudi teorije zarote).

In tako pridemo do nesmisla, da hujše kot so ujme, bolj kmetje volijo podnebne dvomljivce. Če bi zdrava kmečka pamet obstajala, bi volili Vesno, Levico in zelene (tiste ta prave, če so še kakšni takšni). A oni za svoje naraščajoče težave krivijo prav te, ki svarijo, da bodo težave s podnebjem naraščale. Fašisti jim (med druženji na licu mesta) obljubljajo vrnitev izgubljenega sveta, reda, načina dela in življenja – skupaj s stroji, gnojili, škropivi in naraščanjem hektarskega donosa. Svobodnjaki, levaki in skoraj neobstoječi zeleni jim (pokroviteljsko iz bele Ljubljane) polagajo na srce, naj sprejmejo ujme in Filipince, zaupajo v cepiva ter se odpovejo intenzivni pridelavi monokultur (kot da je to mačji kašelj), obenem pa naj se izogibajo cerkvi, ker jim iz rok vleče denar in posiljuje njihove otroke. Kaj je zanje bolj sprejemljivo? So njihove narobe-svet odločitve res tako čudne, če jih pogledamo skozi njihove oči? …