Kdo bo sešil šolstvu srajčico

Če bi slovensko šolstvo pisalo test, bi dobilo šus. Pravzaprav ga piše. Vsaka tri leta poteka PISA, mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Vsaka tri leta dobimo šus. Vsaka tri leta je ta šus večji in bolj rdeč.

Slovenski šolarji so vedno bolj nepismeni – tako besedno kot številsko. Če je enostavno, razumejo komaj kaj, če je zapleteno, pa skoraj nič. Znanstveni način razmišljanja, raziskovanja, odkrivanja, obdelave podatkov in utemeljevanja jim je neznan. Kar so prisiljeni znati, se napiflajo in pozabijo takoj, ko dobijo oceno. Večine tega nikoli v življenju ne rabijo. Kar jih zanima, jim šola ne da. Tudi tega, kar bi v življenju potrebovali, jim ne da.

Učbenikov, delovnih zvezkov, priročnikov, zbirk nalog in drugih učnih pripomočkov je vedno več. Snovi, ki naj bi jo pri posameznih predmetih usvojili, je vedno več. Predmetov je vedno več. Časa za vprašanja in razprave, ki jih sprožijo učenci, je vedno manj. Radovednosti je vedno manj. Časa za igrivost in ustvarjalnost v okviru pouka ni. Igrivost in ustvarjalnost sta neželeni in pogosto kaznovani.

Šola je za učence muka. Ne veseli jih. Osnovnošolci jo zdelujejo, da ugodijo odraslim. Poklicni srednješolci jo zdelujejo, da jo čimprej končajo, se zaposlijo in osamosvojijo. Gimnazijci jo zdelujejo, da se lahko vpišejo na študij, ki vodi do dobrega zaslužka in družbenega položaja. Znanje (začasno) je sredstvo, ne cilj. Razumevanje? Koga briga! Če dobiš dvojko ali petko, si opravil.

Šola je muka tudi za učitelje. Vedno več je predpisov, kaj in kako naj delajo. Vedno več je izobraževanj, ki jih vodijo ljudje brez izkušenj. Vedno več je papirologije in dela, ki ni poučevanje. Vedno več je otrok s prilagoditvami. Vedno več je nasilnih, vedenjsko neprilagodljivih in zlomljenih otrok. Vedno več je otrok, ki ne znajo slovensko. Vedno več je zahtev in pritiskov staršev.

In nazadnje je šola muka za starše. Otroci prihajajo domov nesrečni. Ne znajo, ne zmorejo, nočejo. Ne razumejo se s sošolci. Zapirajo se vase in nabijajo glasbo ali igrice. Zahajajo v slabo družbo in se omamljajo. Imajo samomorilne misli, se samopoškodujejo, živijo tvegano. Jedo preveč, premalo ali nezdravo. V času po službi in šoli, ko naj bi družinski člani utrjevali vezi, jih razdirajo ali same razpadajo. Družinsko življenje je polno komunikacijskih šumov, dretja in moreče tišine.

Zdaj sta se predsednik vlade in minister za šolstvo odločila ta ustroj, ki ni nikomur povšeči, razbiti z macolo in iz črepinj zlepiti svojega. Vsi pravijo, da bo to katastrofa. In bo. Onadva pravita, da je katastrofa že zdaj. In je. Bosta s četo na hitro skupaj zbranih (kvazi)strokovnjakov trenutno katastrofo povečala? Bosta.

“Pedagoški establišment”, kot sta poimenovala trenutne snovalce učnih programov, se temu upira. Upravičeno. Vse naštete težave bodo še hujše. Znanje slovenskih šolarjev bo še slabše. Establišment bi to rešil drugače. On ima znanje.

Res je – ima ga. A kaj je s tem znanjem naredil? “Pedagoški establišment” vodi šolsko politiko že desetletja. V njem so ves čas isti strokovnjaki. Res je vsaka Jajčeva vlada po njih udarila z macolo. A tudi kadar je bil predsednik vlade kdo drug, so šli kazalniki znanja in počutja vseh udeležencev šolstva navzdol.

“Pedagoški establišment” je uničil slovensko šolstvo. Ne more ga rešiti. Njegove rešitve so zgolj še več tega, s čemer je šolstvo 'reševal' doslej. Tudi če bi dali “pedagoškemu establišmentu” povsem proste roke in dovolj denarja, bi znanje slovenskih šolarjev še naprej padalo, oni, učitelji in starši pa bi bili vedno bolj obupani.

Sedanja vlada in šolski minister bosta v štirih letih naredila toliko škode, kot bi je “pedagoški establišment” v dvanajstih. Razlika je, a na dolgi rok je nepomembna. Na dolgi rok bo šolstvo potonilo, z njim pa slovenska družba in “naš način življenja”. In tega ne more preprečiti nihče od teh, ki imajo moč, da to preprečijo.

Šolstvo je odraz družbe. Tudi uničujoče posledice kapitalizma rešuje “kapitalistični establišment” – torej ljudje, ki so jih povzročili. Pred sto leti je po tem ustroju z macolo udarila levica, a ga je “kapitalistični establišment” rešil. Danes je večji in močnejši kot kdajkoli prej. Zdaj po njem “kao” tolčejo populisti, a ga v resnici delajo še večjega in močnejšega. Pod “kapitalističnim establišmentom” gredo stvari navzdol. Pod populisti gredo navzdol še hitreje. Ljudem, ki niso nikoli delali škode, pa ne damo škatle z orodjem.