Športnik je lahko kreten, če je kreten umetnik, pa je kriva tudi umetnina

Če zaprejo keramičarja zaradi serijskega posiljevanja, si ne bo nihče razbil kopalnice in odstranil ploščic, ki jih je dotični položil s svojimi zlorabljevalskimi rokami. Če je serijski posiljevalec polagalec mozaikov, pa bi morali lastniki njegovo keramiko razbiti. Da jo zgolj zakrivajo z zavesami, se zdi mnogim premalo. Še več; keramičar bo lahko še naprej opravljal svoje delo tako v zaporu kot po vrnitvi na svobodo, poklicna pot polagalca mozaikov pa je na vekov veke zaključena. Res mu ni treba iti v zapor, a to je druga zgodba, ki ima več opraviti z močjo verskih ustanov kot z močjo umetnosti …

Gibanje #metoo je zaključilo poklicno pot mnogih umetnikov in drugih delavcev v kulturi. V nekaterih primerih so celo ustavili snemanja ter posiljevalce in nadlegovalce nadomestili z drugimi igralci. Celo filmov, v katerih so nastopili pred razkritji, ne predvajajo več. Iz zgodovine umetnosti ne črtajo le ustvarjalcev, ampak tudi njihove umetnine, ki so navdihnile druge ustvarjalce in njihova dela, ki so navdihnili druge ustvarjalce in njihova dela … Tako ustvarjajo luknje v zgodovini in delajo našo skupno ustvarjalno dediščino dementno. Pojavljajo se pozivi, da bi bilo treba iz kanona vreči tudi kup ustvarjalcev iz preteklosti, ker so bili barabe ne le po današnjih, ampak tudi po merilih svojega časa. A kaj nam potem ostane? In zakaj bi to sploh počeli? So umetnine krive za stranpoti svojih ustvarjalcev?

Umetnik in umetnina sta povezana prav toliko kot starš in otrok. Ko je ta 'otrok' objavljen in javno predstavljen, zaživi svoje življenje, ki je pogosto neodvisno od 'očetovih' pričakovanj in namenov. Garažni rockerji niso dosegli svetovne slave po zaslugi svojih izjemnih osebnosti, ampak po zaslugi izjemnih umetnin. Mnoge od njih je slava pahnila v depresijo, mamila in prerano smrt. So bile krive pesmi? Ne, krive so bile zahteve založb in pričakovanja občinstva. Pesmi so bile zgolj pesmi, dobre in navdihujoče, kot so še dandanes …

Seveda imajo umetnine moč: ljudi lahko obrnejo proti umetnikom ali proti vladarjem. Preko njih imajo moč tudi umetniki, zato se jih vladarji bojijo. Stoletja so to reševali s pokrovitelji, ki so umetnikom rezali kruh, če so ga preveč lomili, pa glave. Danes to rešujejo z državnim in občinskim dodeljevanjem sredstev. Težava nastopi pri umetnikih, ki s prodajo umetnin na “prostem trgu” zaslužijo dovolj za življenje in niso odvisni od teh sredstev. Ker vladarji praviloma ne režejo več glav, jim preostane le, da tu in tam kakšno polomijo. A tudi teh ne morejo toliko, kot bi si želeli …

Kaj narediti z glasbenikom, ki z odra poziva k osvoboditvi Palestine? Če ne narediš ničesar, ga bodo ljudje poslušali. Če ga vržeš s turneje, s tem zgolj razširiš domet njegovega sporočila in daš krila njegovi nadaljnji karieri. Če mu razbiješ glavo, ustvariš mučenika. Karkoli narediš, je ost njegove puščice še globje v tvoji šibki točki …

Umetniki, ki imajo srce, jajca in dostop do prostega trga, to izkoriščajo. Tudi tisti, ki imajo zgolj srce in jajca, niso tiho, čeprav jih dobijo po pički. Umetniki imajo mnenje o vladarjih, o lastnikih založb, studijev in javnih občil, o gospodarstvu, o revščini, o nasilju, o vojnah … Izražajo ga: včasih otročje, včasih nerazumljivo, včasih odbijajoče, a ga izražajo.

Športniki pa so praviloma tiho. Redkokateri prvokategornik se oglasi, čeprav mu ne bi padla krona z glave ali pa mu odvzem krone ne bi škodil, ker ima nesnemljiv obstret. Vpliv športnikov in tekem je neprimerno večji od vpliva umetnikov in umetnin. Če bi se Janja Garnbret pridružila kampanji za brezplačen splav v EU, bi pridobila več podpisov, kot jih je pridobila Severina. Če bi Luka Dončić rekel, da bo 11. oktobra 4-krat glasoval “proti”, in pojasnil zakaj, bi samo s tem pridobil več glasovalcev kot katerikoli glasbenik. Tadej Pogačar pa bi lahko Janezu in njegovim satelitom lastnoročno zagotovil poraz na volitvah, le usta bi moral odpreti …

Pravzaprav je še huje: športniki so v povprečju bolj nagnjeni v desno. Če že odprejo usta, jih pogosteje odprejo za vrednote, za družino, za vero, za fašizem … To ni nič čudnega; za uspeh že od malega potrebujejo dobršno mero poslušnosti in uklanjanja avtoritetam, popolno osredotočenost in ozkogledost, fanatično predanost in pripravljenost položiti zdravje na oltar zmagovanja za domovino. V vrhunskem športniku pač tiči nekaj fašista. Kdor ga nima v sebi, počne kaj drugega. Tisti redki, ki imajo manj pogubonosne vrednote, pa so večinoma raje tiho ter s stisnjenimi zobmi odigrajo tekmo z Izraelci in se slikajo s Trumpom. Zato vsa čast še redkejšim izjemam, ki v obrambo tega, kar je prav, zaplavajo proti toku!

Če bi bili športniki tako glasni, kot so umetniki, umetniki pa bi zgolj ustvarjali in pustili umetninam, da govorijo zase, bi bil svet v dosti boljšem stanju, kot je …