Ko svet spi

»Če ste nevtralni v razmerah krivice, ste izbrali stran zatiralca. Če slon stopi miši na rep, vi pa pravite, da ste nevtralni, miš vaše nevtralnosti ne bo cenila.« (Desmond Tutu)

Za uvod smo namenoma izbrali besede južnoafriškega nadškofa dr. Desmonda Tutuja, ki je zelo dobro vedel, kaj pomenita zatiranje in apartheid ter kako pomembno je, da se ob krivicah postavimo na pravo stran. Njegovo sporočilo je jasno: tudi nevtralnost ima posledice. Kadar si nasproti stojita močan zatiralec in šibkejša žrtev, lahko nevtralnost dejansko pomeni podporo močnejšemu.

Ko gre za izraelsko-palestinski konflikt, bi lahko rekli, da svet spi, medtem ko na tisoče Palestincev trpi zaradi nepredstavljivega nasilja izraelske države in naseljencev na zasedenih palestinskih ozemljih.

Ko svet spi (When the World Sleeps) je tudi naslov knjige Francesce Albanese, posebne poročevalke Organizacije združenih narodov za stanje človekovih pravic na palestinskih ozemljih, okupiranih od leta 1967. Naslov je več kot zgovoren. A morda se svet vendarle počasi prebuja. Slovenija pa se z novo vlado, kot kažejo njene najnovejše poteze, obrača v nasprotno smer – k politiki, ki vse bolj odkrito stopa na stran Izraela in odmika od dosedanjih prizadevanj za zaščito pravic palestinskega prebivalstva.

Da bi bolje razumeli današnje razmere v Izraelu in Palestini, je vredno najprej prebrati nekaj knjig. Med njimi so zagotovo dela Ilana Pappeja, izraelskega zgodovinarja in politologa ter profesorja na britanski Univerzi v Exetru. V slovenščini so izšle Zgodovina moderne Palestine (Cankarjeva založba, 2025), Deset mitov o Izraelu: dekonstrukcija sionistične naracije (Ciceron, 2025) in Etnično čiščenje Palestine, 1948 (Ciceron). Vsekakor velja prebrati tudi že omenjeno knjigo Francesce Albanese Ko svet spi (When the World Sleeps: Stories, Words, and Wounds of Palestine, Other Press, 2026).

Za začetno razumevanje več kot stoletje trajajočega izraelsko-palestinskega konflikta je to že zelo dobra osnova. Le upamo lahko, da bodo tudi slovenski politični odločevalci prebrali vsaj nekaj strani omenjenih knjig. Upanje umre zadnje, pravijo.

Politični miti

Politični miti so poenostavljene zgodbe o preteklosti, identiteti in sovražniku, ki niso nujno lažne, lahko pa zameglijo dejstva in se začnejo predstavljati kot nesporna zgodovinska resnica. Tako postanejo učinkovito sredstvo za zavajanje javnosti ter opravičevanje skrajnih politik.

Ilan Pappe izpostavlja deset ključnih mitov, ki nam pomagajo bolje razumeti današnje razmere ter zgodovinsko dogajanje v preteklih desetletjih. Med njimi sta na primer mit, da je bila Palestina pred prihodom sionističnih naseljencev skoraj prazen in opustel prostor, ter mit, da sta sionizem in judaizem eno in isto.

Začetki sionizma segajo v 19. stoletje. Pappe o njegovem razvoju zapiše (Deset mitov o Izraelu, str. 69): »Tako se je sionizem, podobno kot številna gibanja tega časa, preoblikoval v nacionalistično gibanje – le da je bil v tem radikalno drugačen in si je za preobrazbo izbral novo deželo.«

Način naseljevanja nove dežele, ki je že poseljena, pa je kolonializem. Pappe zato sionizem razume v okviru naseljenskega kolonializma. V Desetih mitih o Izraelu zapiše (str. 93):

»Sionizem lahko razumemo kot naseljensko kolonialno gibanje, palestinsko nacionalno gibanje pa kot protikolonialno.« Nekoliko pozneje dodaja, da je »sionizem torej naseljenski kolonizacijski projekt, ki še niti danes ni popolnoma dokončan … izraelska država še vedno kolonizira – gradi nove kolonije v Gazi, v Negevu in na Zahodnem bregu …« (str. 96).

Nakba, 1948

Brez razumevanja dogodkov leta 1948, ko se je zgodila nakba, težko razumemo današnje dogajanje. Nakba, arabsko »katastrofa«, je palestinsko poimenovanje za množični izgon in beg Palestincev ob ustanovitvi države Izrael ter za izgubo njihovih domov, vasi in zemlje. Ilan Pappé se v knjigi Etnično čiščenje Palestine, 1948 osredotoča na to mračno obdobje, ko so »v operacijah etničnega čiščenja judovske vojaške in paravojaške sile leta 1948 izgnale približno 750.000 Palestincev oziroma več kot polovico avtohtonega prebivalstva. Palestinska mesta in vasi so večinoma zravnali z zemljo in jih izbrisali iz zgodovinskega spomina.«

S kronološko natančnostjo razčleni takratne dogodke, njihove vzroke in posledice, ki odmevajo še danes. Pravzaprav današnjega dogajanja ne moremo zares razumeti brez poznavanja nakbe:

»To je sila preprosta, toda grozljiva zgodba o etničnem čiščenju Palestine, o zločinu proti človeštvu, ki ga želi Izrael zanikati in svet prepričati k pozabi. Naša naloga je, da zgodbo rešimo pred pozabo, ne le zaradi velikanske zamude v zgodovinopisni rekonstrukciji dogajanja in zaradi profesionalne dolžnosti; sam to nalogo razumem predvsem kot moralno odločitev, kot prvi korak, ki ga moramo narediti, če želimo, da bi imela sprava sploh kakšne možnosti in da bi se v razrušeni deželi Palestine in Izraela kadar koli naselil mir.« (str. 22)

Zgodovina

A tudi leto 1948 in nakba se nista zgodila v vakuumu. V knjigi Zgodovina moderne Palestine Ilan Pappe obravnava dolgo zgodovino tega trpečega območja, ki je bilo več stoletij del Osmanskega imperija, po prvi svetovni vojni pa je prešlo pod britanski mandat. Leta 1948 je na delu tega ozemlja nastala država Izrael.

Ilan Pappe v knjigi (str. 11, 12) zapiše: »Najprej je treba poudariti, da država Izrael ni nasta(ja)la po drugi svetovni vojni kot posledica tragedije holokavsta in slabe vesti mednarodne skupnosti, kot se pogosto govori oz. piše, temveč so bili bistveni elementi judovske (para)države postavljeni v času britanskega mandata v Palestini (1923-1948) Tedaj je kolonialna sila na podlagi Balfourjeve deklaracije (1917) gibanju političnega sionizma omogočila, da je izvedlo množično selitev Judov na ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan ter zgradilo osrednji del infrastrukture, ki jo potrebuje država, vključno z vzpostavitvijo paravojaške formacije »Hagana«. Tako je med letoma 1882 (začetek prvega judovskega imigracijskega vala) in 1939 (začetek britanskega omejevanja judovske imigracije) število Judov v Palestini naraslo s 24.000 na 445.000.«

Gre torej za več kot stoletje dolg proces, ki so ga zaznamovali številni ključni dogodki: nakba leta 1948, vojna leta 1967, prva in druga intifada, dogodki 7. oktobra 2023 in po njem ter najnovejša zaostrovanja na Zahodnem bregu. V tem dolgotrajnem procesu lahko prepoznamo značilnosti naseljenskega kolonializma, katerega posledica je postopno izrinjanje Palestincev z območij, na katerih so živeli več generacij oziroma stoletij.

Načini izrinjanja in dehumanizacije Palestincev so bili ves čas izjemno kruti. Izvajali so se z vojaško silo, pravnimi sredstvi, represivnim zaporniškim sistemom, vzpostavljanjem drugorazrednega položaja, zastraševanjem, razlaščanjem, izgoni in rušenjem domov, šol ter bolnišnic. K temu sodijo tudi gradnja zidov, postavljanje kontrolnih točk, omejevanje humanitarne pomoči, uničevanje infrastrukture ter vodnih in drugih virov, nujnih za preživetje, pa tudi širjenje naselbin in gradnja cest.

Palestinci so se takšnim razmeram na različne načine upirali, vendar je večjim uporom praviloma sledilo ostro in obsežno kaznovanje.

Ko svet spi

»Ko svet spi, se rojevajo pošasti. Med nami je že veliko pošasti. Prva med njimi je naša brezbrižnost.« (Ko svet spi, str. 218)

Francesca Albanese, posebna poročevalka Organizacije združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, je v svoji knjigi Ko svet spi (When the World Sleeps) dogajanje predstavila skozi zgodbe desetih ljudi, ki so vsak na svoj način zaznamovali življenje na palestinskih ozemljih in v Izraelu – bodisi kot žrtve bodisi kot aktivisti, ki si prizadevajo pomagati trpečim ter svet opozarjati na tamkajšnje razmere.

V enem od poglavij opisuje grozljivo smrt šestletne deklice Hind Radžab. Njena zgodba je predstavljena tudi v filmu Glas Hind Radžab (The Voice of Hind Rajab) iz leta 2025, ki z uporabo resničnih posnetkov telefonskih klicev prikazuje njene zadnje ure, ko je kot edina še živa ostala ujeta v obstreljevanem avtomobilu v Gazi in več ur zaman čakala na pomoč. Si predstavljate: šestletna deklica, sama med mrtvimi sorodniki, po telefonu prosi, naj jo nekdo reši. A pomoč ni prišla. Deklica in tudi reševalca, ki sta ji skušala priti na pomoč, so bili ubiti.

Ko svet spi, postanejo mogoči tudi takšni zločini.

»Hindina zgodba je postala simbol brutalnosti izraelskega napada na prebivalstvo Gaze v dneh po 7. oktobru 2023. Toda Hind je bila ubita, ko je Izrael že ubil deset tisoč otrok.« (Ko svet spi, str. 23)

Glasovi za drugačno prihodnost

»Ko se družba začne tako obnašati, je obsojena na propad.« (Common Dreams)

Vprašanje je, kam takšna politika vodi. Na nevarnost nadaljnjega nasilja in izrivanja Palestincev ne opozarjajo le kritiki Izraela, kot sta Ilan Pappé in Francesca Albanese, temveč tudi nekateri nekdanji visoki izraelski vojaški poveljniki. Upokojeni brigadni general Ephraim Sneh je nasilje naseljencev na Zahodnem bregu označil za »etnično čiščenje«, nekdanji general izraelskega letalstva Asaf Agmon pa je napade na Palestince primerjal s pogromi ter opozoril, da družba, ki takšno ravnanje dopušča, ogroža tudi samo sebe. (‘This Is Ethnic Cleansing’: Retired Israeli Generals Decry Settler Terrorism Against West Bank Palestinians, Common Dreams)

Pomembno pa je poudariti, da izraelske družbe ne smemo enačiti s politiko njene vlade. Nasprotovanje okupaciji, nasilju nad Palestinci in politiki skrajnih naseljencev prihaja iz različnih delov izraelske družbe – od nekdanjih visokih vojaških poveljnikov in vojakov do organizacij za človekove pravice, mirovnih gibanj in posameznih oporečnikov.

Med njimi je Breaking the Silence, organizacija nekdanjih izraelskih vojakov, ki zbira pričevanja o izkušnjah z okupiranih palestinskih ozemelj in z njimi seznanja javnost. (Breaking the Silence)

Pomembna je tudi organizacija B’Tselem, ki že od leta 1989 dokumentira kršitve človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih ter opozarja na nasilje naseljencev, rušenje domov, omejevanje gibanja in širjenje naselbin. (B’Tselem)

Takšno nasprotovanje izražajo tudi posamezniki. Maoz Inon, čigar starša sta bila ubita v napadu Hamasa 7. oktobra 2023, je kljub osebni tragediji postal zagovornik miru in dialoga ter javno poudaril, da vojna ni odgovor. (Maoz Inon: Hamas killed my parents, but Israel’s war is not the answer)

Mladi izraelski oporečnik Tal Mitnick pa je zavrnil služenje v izraelski vojski in bil zaradi tega zaprt. Svojo odločitev je utemeljil z nasprotovanjem okupaciji ter prepričanjem, da nadaljnje nasilje ne more prinesti varnosti in miru. (Jewish Telegraphic Agency: Tal Mitnick refuses Israeli army service)

Ti in še številni drugi glasovi kažejo, da tudi znotraj izraelske družbe obstaja drugačna pot – pot, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, dialogu in miru. Prihodnost Izraelcev in Palestincev je neizogibno povezana. Vprašanje je le, ali jo bo zaznamovalo nadaljevanje nasilja ali prizadevanje za pravičnejše skupno življenje.

Prihodnost z razumevanjem preteklosti

Ilan Pappé na koncu knjige Deset mitov o Izraelu (str. 235) zapiše, da resničnih premikov ne bo mogoče doseči ne na območju Izraela in Palestine ne širše, »če bomo še naprej ujetniki razumevanja mitologij kot edine in prave resnice. Palestina ni bila neobljudeno ozemlje in Judje niso bili ljudstvo brez domovine; Palestina je bila kolonizirana, ne pa 'povrnjena'; njeno prebivalstvo je bilo leta 1948 razlaščeno in se ni prostovoljno umaknilo. Kolonizirana ljudstva imajo tudi na temelju ustanovne listine Združenih narodov pravico do osvobodilnega boja, tudi do oboroženega, in samo uspešno dokončanje takšnega boja je lahko temelj za nastanek demokratične države, ki bo vključevala vse njene prebivalce. Prihodnja razprava, ki bi bila odrešena 10 mitov o Izraelu, bi ne prinesla miru le Izraelu in Palestini, temveč bi verjetno tudi Evropi omogočila, da na primeren način obračuna s svojo vlogo v strahotah druge svetovne vojne in mračnega obdobja kolonializma.«

Danes ni čas za brezbrižnost, neopredeljenost ali nevednost, ko gre za ravnanje izraelske države s Palestinci. Treba je jasno obsoditi širjenje nezakonitih naselbin in nasilje naseljencev na Zahodnem bregu ter nadaljevanje uničujoče politike do civilnega prebivalstva v Gazi. Mednarodno pravo in človekove pravice ne morejo veljati le takrat, ko nam to politično ustreza.

Tudi sedanja slovenska vlada se s svojo izrazito podporo izraelski vladi nevarno oddaljuje od takšnih načel. Slovenija je avgusta 2026 blokirala skupno izjavo držav Evropske unije, ki bi obsodila širitev izraelskih naselbin na Zahodnem bregu, odpravila pa je tudi več ukrepov proti Izraelu, ki jih je sprejela prejšnja vlada. Premier Janez Janša je poleg tega napovedal preselitev slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, Izrael pa odpira svoje prvo rezidenčno veleposlaništvo v Ljubljani.

Toda kritika takšne politike nove slovenske vlade ne pomeni zavračanja ali sovraštva do Izraela ali Izraelcev. Nasprotno: pomeni podporo tistim v izraelski družbi, ki se zavzemajo za konec okupacije, spoštovanje človekovih pravic, enakopravnost, dialog in mir. Prav njihove glasove bi morala mednarodna skupnost odločneje podpreti z diplomatskimi, političnimi, medijskimi in civilnodružbenimi prizadevanji.

Zgodovina nas uči, da se lahko spremenijo tudi sistemi, ki se zdijo še tako neusmiljeni, trdni in nespremenljivi. Mednarodni pritisk in notranje nasprotovanje sta pomembno prispevala h koncu apartheida v Južni Afriki. Podpora sedanji izraelski politiki pa zato pomeni podaljševanje agonije Palestincev, hkrati pa tudi oddaljevanje možnosti za trajen mir na tem pomembnem območju sveta.

Zato je prav, da se kot državljani Slovenije in pripadniki Evropske unije distanciramo od političnih ukrepov sedanje slovenske vlade, da svoje nestrinjanje tudi jasno izrazimo in stopimo na stran miru, sožitja in pravičnosti – politične, ekonomske in predvsem občečloveške.

Zaključimo z besedami Francesce Albanese (Ko svet spi, str. XVIII): »Kakšna bi lahko bila ta prihodnost? Čeprav bodo morali vsako dolgoročno rešitev oblikovati Izraelci in Palestinci sami, lahko z gotovostjo rečem, da bo trajni mir zahteval odrekanje vseh, predvsem pa Izraelcev – ne njihovim pravicam kot človeških bitij, da živijo v miru, varnosti in dostojanstvu s svojimi sosedi, temveč privilegijem, ki jih imajo kot državljani naseljenske kolonije, zgrajene na zanikanju pravice avtohtonega prebivalstva do samoodločbe. Resnični mir je mogoče graditi le na enakosti in svobodi za vse ter na viziji univerzalne pravičnosti, ki vsem zagotavlja enake pravice in odgovornosti, ne glede na raso ali narodnost.«

Rok Kralj