Človek kot umetniško delo, dizajniranje sebe in kritično mišljenje

Pred nekaj dnevi je izšla zelo zanimiva knjiga. Njen naslov je The Hard Question of Art: Cognitive Futures (Verso, 2026), napisala pa jo je avtorska dvojica Vinca Kruk in Daniel van der Velden ali Matahaven (tako piše tudi na naslovnici). Zakaj je ta knjiga tako zelo zanimiva in dobrodošla?

Najprej zato, ker izhaja iz ideje, da je umetnina nekaj drugega kot to, kar navadno mislimo, da je. Mislimo, da je podoba, kip, izdelek, inštalacija, nekaj, kar je ustvaril umetnik. Ko tako mislimo, se postavljamo v vlogo (kritičnega) opazovalca, poslušalca, gledalca, bralca, ki verjame, da ima ob umetnini vselej pravico do svojega mnenja o njej. Saj jo res ima, a umetnina je nekaj drugega.

V resnici obstaja umetnost v prostoru. Natančneje, v simbolnem prostoru. Torej ni zgolj izdelek in mi nismo njegov potrošnik.

V prostoru, kjer je umetnina, smo v drugačnem položaju, kot si navadno predstavljamo. Morda se sliši nenavadno, verjetno tudi se, ker nismo navajeni tako razmišljati, toda potreben je kognitivni napor.

Človek, ki se sreča z umetnino, jo mora namreč dokončati. Ni torej čisto res, da je že narejena in dokončana. A kako naj jo človek, ki ni umetnik, dokonča? Kaj to sploh pomeni?

Avtorja najprej poudarjata, da je umetnost odvisna od človeka, ki jo zaznava. Iz te ideje izhajata dve zelo pomembni spoznanji.

Prvič. Umetnik je ranljiv. A to ni podoba revnega, nepriznanega umetnika, ki ga svet ne razume, in živi svoje bohemsko življenje, pogreznjeno v svetobolje. Nikakor ne.

Umetnikova ranljivost pomeni, da nima nadzora nad tem, kako bo nekdo zaznal, doživel in razumel njegovo delo.

Drugič. Umetnost ne spreminja sveta, čeprav bi ga rada. Ne razsvetljuje ljudi in ne širi njihovih pogledov oziroma obzorij. Morda si vse to trmasto želimo, a ne gre tako preprosto. Vse to se sicer lahko zgodi, a le, če ljudje z umetnino nekaj naredijo.

Zlasti ni preprosto, ko se vprašamo, kaj se dogaja z umetnino, ko se pozornost ljudi spreminja, kot se spreminja v današnjem hitrem svetu. Ko ni vprašanje, ali bo umetnosti kdaj konec in umetniških izdelkov ne bo več, ampak se poraja novo vprašanje, kaj se dogaja z zahtevo, s katero se umetnost naslavlja na ljudi.

Mislim na ekonomijo počasnosti in pozornosti, kajti umetnina terja čas ne le za zaznavanje in občutenje, temveč tudi za kognitivni napor, s katerim jo oseba dokonča.

Tu je doma še en paradoks, kajti tudi počasnost je mogoče prodati. Obstajajo počasna hrana, počasna potovanja, digitalni post, vikendi brez telefona, ki se lepo umeščajo v isti trg, ki naj bi se mu upirali in omogočali kritični razmislek o njem.  

Umetnost je nezdružljiva, ko je ni mogoče nikamor umestiti, ko ustvari nekaj, na kar bi bilo mogoče takoj pokazati s prstom; natanko tako deluje tudi kritično mišljenje. Ne deluje tako, da ponuja ljudem to, kar najverjetneje pričakujejo – tako deluje trg, ki ga v sodobnem svetu uravnavajo algoritmi. Ponuja jim nekaj novega, nekaj torej, česar ravno ne pričakujejo. Razlaga tako ne more biti odgovor na vprašanje, kaj je avtor z umetnino hotel povedati.

Kako torej dokončati umetniško delo?

Ob tem vprašanju se pojavita dve novi. Prvo. Kaj sploh pomeni dokončati umetniško delo? Drugo. Ko govori Foucault o tehnologijah sebstva, reče, naj ljudje ustvarjajo sebe kot umetniško delo. Po analogiji to terja druge ljudi, da ga dokončajo.

Metahaven odgovarja na prvo vprašanje tako, da zadevo še nekoliko zaplete: umetnine sploh ni mogoče dokončati, mogoče jo je le vedno znova skušati dokončati. Ko se človek sooči z umetnino, ji ničesar ne dodaja. Kot opazovalec slike ne morem vzeti čopiča v roke in ji nekaj dodati. Zgoditi se mora nekaj drugega. 

Brez kognitivnega napora je slika le predmet med predmeti. S kognitivnim naporom je to, kar je imenoval Umberto Eco odprto delo. Nedokončanost torej, bi lahko rekli.

To ne pomeni, da umetnino nekaj manjka, da je pomanjkljiva ali kaj podobnega. Pomeni, da je njena nedokončanost način njenega obstoja. Večno bo obstajala kot odprto delo, zato bo vedno znova terjala nov kognitivni napor. Kot odprto delo pa bo le, če jo bodo ljudje v svojih glavah spremenili v odprto delo. Če tega ne naredijo, je zgolj prej ali slej pozabljeni predmet.

To nas neposredno povezuje z drugim vprašanjem.

Človek, ki se izdeluje kot umetniško delo, je hkrati dvoje: je delavec in delo, ki ga ustvarja. Če je umetnina odvisna od človeka, ki jo zaznava, potem je tudi človek kot umetniško delo odvisen od drugega, od tega, kdo in kako ga vidi. Drugi ga ne dokončajo, a brez njih ni nikogar, ki bi ga videl kot delo. In to je najslabše, kar se človeku kot družbenemu bitju lahko zgodi.

Estetika eksistence, ki je samotarska, je zato nesrečna. Delo na sebi, kot ga imenujejo ljudje, se dopolni šele tako, da obstaja drugi človek, ki mu je namenjeno in je v položaju, da mu vrne resnico samega dela.

Človek, ki dela na sebi in ima na voljo občinstvo, je nesrečen, če nima nobene priče. Sebstvo, ki bi ga dokončali gledalci, je namreč ujeto v etiko nastopanja pred občinstvom, to pa ne more biti priča. Priča je vedno en sam človek, drugi, tisti, ob katerem se sploh lahko zgodi, da postajam kot umetniško delo. In to ni gledalec, ki mi pošlje všeček, ali pa ne, to je sotrpin, ki mi lahko ugovarja. Od njega pričakujem prav to, ne všečkov. Šele v tem primeru sem človek kot nikoli dokončano umetniško delo.

Ljudje, ki dizajnirajo svoje sebstvo, to počnejo tako, da skušajo čim bolj zmanjšati tveganje. Vnaprej vedo, da kako dizajnirati, ker vedo, kaj je preizkušeno, kaj deluje, ker so se pozanimali. Vedo, kako se uglasiti z gledalci, zato izbrišejo vse, za kar so se prepričali, da ne deluje in ne bo delovalo.

Paradoks tako oblikovanih ljudi pa je, da ravno niso nedokončano umetniško delo. Hočejo biti dovršeni, s tem pa onemogočijo prav tisti odziv drugega človeka, ki zares omogoča in spodbuja osebno rast. Delo na sebi namreč razumem kot osebno rast, ki pa ni več istega, ni dodajanje tega, kar je drugim všeč.

Dizajnirani ljudje zato niso slaba umetnina, ki potrebuje nekoga, da jo dokonča, so le drugačen izdelek, ki terja in pričakuje sprejemanje, potrjevanje in všečnost.

Všeček pa ne ponazarja kognitivnega napora, saj je njegova odsotnost. Nekdo mora pritisniti na ustrezno mesto na zaslonu, to pa je tudi vse. Nobenega napora ni.

Ljudje so od nekdaj oblikovali podobe sebe za druge ljudi. Nič novega. Novo pa je tole. V sodobnem svetu je pomembno, da je odziv občinstva takojšen in po možnosti čim bolj številčen, izračunljiv in tak, da ga ni mogoče prekiniti. Nasproti ni namreč nikogar, tam so le digitalne metrike in je brezoblično občinstvo.

Tak dizajn ni ne umetnina ne njen ponaredek. Je le predmet, izdelan tako, da ne bi nikogar zmotil ali vznemiril, obenem pa naredil vtis na čim več ljudi.

Ima vse to kakšno zvezi s kognitivno prihodnostjo ljudi in kritičnim mišljenjem, ki naj bi se ga učenci učili že v osnovni šoli? Ima.

Najprej velja poudariti, da ljudje danes ne mislijo manj kot v preteklosti. Tarčo zgreši tudi ugotavljanje, da preberejo manj knjig, in pozivanje, naj jih preberejo več. Pravi problem tiči drugje.

Nevarno je, da ljudje manj mislijo in obenem mislijo, da mislijo čisto dovolj. Človek, ki ne ve, kako in koliko misli, namreč ne bo ničesar spreminjal, saj po njegovem mnenju sploh ni ničesar, kar bi bilo treba spremeniti. To so zaprte zanke, v katerih živijo ljudje, ki sicer mislijo in obenem mislijo, da so njihove misli kritične.

Izziv je torej ta, da ni nikogar, ki bi od njih pričakoval kognitivni napor. Samo branje knjig ni dovolj. Problem nastane, ko ljudje ob manjšem miselnem naporu hkrati zaupajo v kakovost svojih izdelkov, svojih misli, tega, kar povedo.

Tu sedaj dejansko pride na vrsto pomen kritičnega mišljenja. Razumem ga kot zahtevno kognitivno delo.

Kritično razmišljanje je delo, ki terja napor, čas in vselej nekaj stane, saj je treba kupiti vsaj kako knjigo. Zanj je značilno nelagodje, saj se vedno znova izkaže, da je resnica drugačna od tega, kar človek v določenem trenutku misli, da je. Kritično mišljenje zato ne tekmuje z lenobo, temveč z izčrpanostjo.

Ironija pa je, da živimo v kulturi, ki ljudi izčrpava na načine, ki ravno ne zahtevajo kritičnega mišljenja.

Poleg vsega tega je kritično razmišljanje drago tudi socialno in družbeno. Kdor kritično preverja, kar mislijo ali počnejo drugi ljudje, ne more upati, da ga bodo vedno sprejeli odprtih rok. Postavlja jih namreč v položaj, v katerem se lahko motijo, tega pa nimajo radi in to težko prenašajo.

V šoli je kritično razmišljanje nespoštljivo do učiteljev, v službi je nadležno, med prijatelji je nekoristno cepljenje dlake in zapravljanje časa. Večina ljudi se že v otroštvu nauči, da je preverjanje nekaj, kar se jim dogaja, ne nekaj, kar sami počnejo. In da je narobe postavljeno vprašanje sramota, ki vedno stane več, kot prinese.

Kritično mišljenje zlasti ni posameznikova zmožnost, temveč je proces, odnos, razmerje, v katerem nekdo nekaj naredi in ga to ne stane preveč. Šola, ki preverja učence in jih ocenjuje, takega razmerja ne ponuja. Zaslon, ki vedno odgovori na všečen način, takisto ne.

Kritično mišljenje je zato vselej tvegano delo, včasih pa je tudi nevarno. Prav zato navijam zanj in sem že vnaprej prepričan v neuspeh, ker je nezdružljiv. Ne mislim, da je subverzivno, saj je tudi subverzivnost mogoče prodati kot slog.

Nezdružljivega si ni mogoče lastiti, ni ga mogoče simulirati in ni ga mogoče poučevati. Ko postane vse to vendarle mogoče, je že nekaj združljivega, to pa zlasti v svetu sodobnih tržnih zakonitosti pomeni, da je lastnina, del kurikula ali metoda kritičnega razmišljanja. Vse to so načini, kako nezdružljivemu odvzamemo to, kar ga dela nezdružljivega. In kaj je to?

Nekaj, kar je učinek lastne presoje, sposobnosti, da tvegaš, se izpostaviš, včasih ostaneš sam in ne dobiš nobenega priznanja, čeprav verjameš, da delaš dobro in to, kar je prav, čeprav včasih tudi podvomiš v vse skupaj.

Dušan Rutar