ESTETIKA BIVANJA

Tri dni sva bila z možem v Ljubljani. Iskala sva.

V takšnih dneh človek skozi mesto hodi drugače. Pozornost se spremeni. Opaziš obraze, podhode, vhode, klopi in ljudi, ki bi jih sicer morda spregledal. Mesto postane prostor iskanja, opazovanja in nepredvidenih srečanj.

Tretji dan sem se na videz po naključju znašla v Plečnikovem podhodu pri Kongresnem trgu, ob Parku Zvezda. V prostoru, kjer se zadržujejo ljudje brez doma in tudi ljudje, ki se soočajo z različnimi oblikami odvisnosti.

Tam sem spoznala Ivana.

Bil je brezdomec.

To je verjetno prva beseda, s katero bi ga večina ljudi opisala. Toda kot socialna delavka vem, kako hitro lahko takšna oznaka človeka skrči na njegov socialni položaj. »Brezdomec« pove nekaj o okoliščinah, v katerih človek živi. Ne pove pa, kdo ta človek je, kaj zna, kaj čuti, česa si želi in kakšne odnose je v življenju ustvaril.

Ivan je imel dežnik, odejo, tranzistor, veliko torbo, plastenko belega vina, cigarete in mobitel.

Imel je malo.

Toda v tem, kar je imel, sem opazila nekaj, kar me je presenetilo.

Okus.

Ne okus v smislu denarja, prestiža ali mode. Nekaj bolj osebnega. Občutek za izbiro, za stvari, ki jih želi imeti ob sebi, in za način, kako jih uporablja. Iz malo je ustvarjal svoj mali osebni svet.

Bil je vesel. Iskren. Imel je šarm.

In rekel je:

»Morda sem jaz vsak dan pijan, ampak imam to v sebi – sposobnost videti in razumeti.«

Ta stavek mi je ostal.

Ne zaradi alkohola. Ne zaradi njegovega položaja.

Zaradi besed: videti in razumeti.

Od takrat razmišljam o estetiki bivanja.

Estetiko pogosto povezujemo z lepoto, umetnostjo, arhitekturo, oblikovanjem in urejenostjo. Toda če jo razumemo širše, je lahko tudi vprašanje vsakdanjega načina življenja: kako človek uporablja prostor, predmete in čas, kako vzpostavlja odnose ter kako iz svojih možnosti oblikuje svet, v katerem živi.

Estetika bivanja je lahko zelo vsakdanja.

Kako si pripravimo kavo. Kakšno glasbo poslušamo. Kako postavimo stvari na mizo. Ali imamo doma rastlino. Kako ravnamo s starim predmetom. Kako se oblečemo. Ali opazimo svetlobo, naravo, arhitekturo. Ali znamo ustvariti trenutek miru.

Življenje je večinoma sestavljeno prav iz teh majhnih odločitev.

Zato estetike ne razumem kot vprašanja razkošja. Razumem jo kot enega od vidikov kakovosti življenja.

Kakovost pa ni nujno povezana s količino.

Človek lahko živi skromno in ima izrazit občutek za red, lepoto, osebni slog in pomen stvari. Lahko ima malo in vendar zelo dobro ve, kaj želi imeti ob sebi.

Morda je prav zato Ivan v meni pustil tak vtis.

Njegova estetika ni bila estetika lastništva.

Bila je estetika izbire.

In to je pomembna razlika.

Okus ni isto kot kupna moč.

Danes je estetika tesno povezana s potrošnjo. Lepši dom, lepša oblačila, lepši telefon, lepše telo, lepši življenjski slog. Podobe kakovostnega življenja so postale tržno blago.

Toda kakovosti življenja ni mogoče preprosto kupiti.

Lepa hiša je lahko prostor nasilja ali osamljenosti. Urejen videz človeka ne pove nič zanesljivega o njegovi sposobnosti za odnos. Tudi estetika lahko postane orodje manipulacije – nekaj je lahko vizualno privlačno, njegov namen pa je predvsem prepričevanje, prodaja ali ustvarjanje lažnega vtisa.

Zato estetika sama po sebi ni etika.

Lepo ni avtomatično dobro.

Estetika in etika pa se lahko srečata takrat, ko način, kako živimo, ni zgolj predstava za druge, ampak izraža naš odnos do sebe, drugih ljudi in sveta.

Takrat se vprašanje estetike dotakne tudi socialnega dela.

Socialno delo človeka ne obravnava samo kot nosilca problema. Njegovo izhodišče je človek v njegovem življenjskem okolju, v odnosih, skupnosti in družbenih okoliščinah. Zato tudi brezdomstva ne moremo razumeti zgolj kot osebni primanjkljaj posameznika.

Brezdomstvo je kompleksen socialni pojav. Povezano je lahko z revščino, stanovanjsko izključenostjo, izgubo socialnih mrež, nasiljem, težavami v duševnem zdravju, odvisnostmi, institucionalnimi izkušnjami in številnimi drugimi dejavniki.

Toda človeka ne moremo izčrpati s temi dejavniki.

Brezdomstvo pomeni izgubo varnosti in doma, ne pa nujno izgube osebnosti, okusa, ustvarjalnosti, humorja, dostojanstva ali sposobnosti vzpostavljanja odnosov.

Prav zato se mi zdi pomembno govoriti tudi o estetiki bivanja ljudi, ki živijo v skrajno neugodnih okoliščinah.

Ne zato, da bi brezdomstvo romantizirali.

Pomanjkanje ni svoboda.

Odvisnost ni modrost.

Nevarnost ni lepota.

Človek, ki živi na ulici, potrebuje varnost, dostop do stanovanja, zdravstvene in socialne podpore ter možnosti za ponovno vzpostavitev stabilnega življenja.

Toda pomoč ne bi smela pomeniti samo preživetja.

Človek potrebuje tudi možnost, da ponovno pridobi vpliv nad svojim življenjem. Da izbira. Da ustvarja. Da vzpostavlja odnose. Da oblikuje svoj vsakdan.

Življenje na ulici je zato lahko tudi filozofsko vprašanje.

Ne zato, ker bi bila ulica sama po sebi modra ali ker bi bilo pomanjkanje nekaj, kar bi morali občudovati. Ampak zato, ker nas življenje na robu sooči z vprašanji, ki jih ljudje z varnim domom lahko dolgo odlagamo:

Kaj zares potrebujem?

Kaj je vredno nositi s seboj?

Kaj mi pomeni dom?

Koliko stvari potrebujem, da imam občutek identitete?

Kaj ostane človeku, ko izgubi večino materialnih opor, s katerimi običajno povezujemo varnost in uspeh?

To niso vprašanja, na katera lahko odgovorimo z nakupom.

In prav tu se lahko srečata filozofija in socialno delo: pri vprašanju, kaj človek potrebuje za dostojno in smiselno življenje.

Na ulici ni bilo grdo.

Bilo je nevarno.

Ta razlika se mi zdi pomembna.

Grdota ni isto kot pomanjkanje. Neurejenost ni isto kot moralna nevrednost. In lepota ni isto kot dobro življenje.

Grdota je lahko tudi v popolnoma urejeni hiši.

V lepem stanovanju lahko nekdo živi v strahu. V dragem domu lahko ni spoštovanja. V elegantnem človeku lahko ni dobrote.

In nasprotno: človek, ki živi zelo skromno, lahko ohrani humor, okus, toplino, dostojanstvo in sposobnost odnosa.

Zato je pomembno, da človeka najprej vidimo kot človeka.

Šele potem kot brezdomca.

Šele potem kot človeka z odvisnostjo.

Šele potem kot nekoga, ki je zašel.

Socialno delo nas uči prav tega: da posameznika ne reduciramo na diagnozo, status, vedenje ali problem, ampak ga poskušamo razumeti v njegovi celovitosti in življenjskem kontekstu.

In od tod se odpira še eno vprašanje:

Kdo ima pravico do estetike?

Vprašanje je bolj socialno, kot se zdi.

Kdo ima pravico do lepega prostora? Do zasebnosti? Do umetnosti? Do ustvarjalnosti? Do zelenja? Do prostora, kjer lahko sediš, ne da bi moral nekaj kupiti?

Če estetiko razumemo kot luksuz, postane privilegij.

Če jo razumemo kot del kakovosti bivanja, postane tudi vprašanje dostojanstva in socialne vključenosti.

Človek ne potrebuje samo strehe, hrane in osnovne varnosti. Potrebuje tudi prostor, čas, odnose, izbire, ustvarjalnost in občutek vrednosti.

Morda tudi svoj okus.

To niso nepomembne stvari. Prav iz njih je pogosto sestavljen občutek, da človek ne živi samo nekje, ampak da nekje tudi zares biva.

Estetika bivanja je zato lahko zelo praktična.

Pospraviti prostor, da lažje dihamo. Odpreti okno. Postaviti na mizo cvet. Skuhati nekaj dobrega. Popraviti star predmet. Poslušati glasbo. Narediti nekaj z lastnimi rokami. Obleči nekaj, v čemer se počutimo kot mi.

Naučiti se opazovati.

Naučiti se poslušati.

Naučiti se razlikovati med tem, kar nam je zares všeč, in tem, kar nam je bilo všeč zato, ker nam je bilo prodano.

In predvsem: narediti nekaj po svoje.

Slika. Pletenje. Kuhanje. Vrt. Glasba. Knjiga. Sprehod. Pogovor. Miza, ki smo jo sami popravili. Roža na okenski polici. Čas, ki ga ne prodamo nikomur.

Tudi ustvarjalnost je lahko oblika socialnega vključevanja. Človeku omogoči, da ni samo prejemnik pomoči, ampak ustvarjalec, nosilec znanja in nekdo, ki lahko nekaj prispeva.

Morda se kakovost življenja začne prav tam, kjer vsakdan ni več samo nekaj, kar moramo preživeti.

Filozofija se že stoletja vrača k istemu vprašanju:

Kako naj človek živi?

Morda je to vprašanje danes pomembnejše kot kdaj prej.

Živimo v času, ko nam skoraj neprestano govorijo, kako naj izgledamo, kaj naj kupimo, kako naj opremimo svoj dom in kakšno življenje naj si želimo.

Manj pogosto pa nas kdo vpraša:

Kako želiš bivati?

Kdo nas uči gledati?

Kdo nas uči izbirati?

Kdo nas uči razlikovati med kakovostjo in prestižem?

Med okusom in trendom?

Med pristnostjo in podobo?

Morda je estetika bivanja prav to: umetnost razlikovanja.

Vedeti, kaj je naše.

Vedeti, kaj potrebujemo.

Vedeti, česa ne potrebujemo.

In znati iz vsakdanjega življenja ustvariti nekaj, kar ima naš podpis.

Ivan je imel dežnik, odejo, tranzistor, veliko torbo, vino, cigarete in mobitel.

Toda meni je ostalo nekaj drugega.

Človek, ki je rekel, da zna videti in razumeti.

Morda je imel v tistem trenutku več, kot sem sprva mislila.

Ne več stvari.

Nekaj drugega.

Svoj način gledanja.

In morda se prav tam začne estetika bivanja.

Ne pri tem, kar imamo.

Ampak pri načinu, kako gledamo svet, ki nam je dan.

Pri sposobnosti, da v človeku ne vidimo samo njegovega statusa, težave ali izgube.

In pri vprašanju, ali znamo iz svojega življenja ustvariti nekaj, kar ni samo funkcionalno, ampak tudi dostojno, smiselno in naše.

Martina Karafiloska Chiuia