Zadnji dan službe

Stopila je skozi vrata in globoko vdihnila. Pričakovala je, da se ji bodo ulile solze, a začutila je le olajšanje. Konec je! Konec je službe, ki jo je ubijala. Konec je Martinih grdih pripomb, nesmiselnih navodil in neizvedljivih ukazov. Konec je tiste bule v želodcu, s katero je hodila v službo in iz nje. In konec je pomij za kosilo.

To je bilo prvo, česar se je razveselila. Ko ji je direktor povedal, da so njeno delovno mesto ukinili in jo je zato 'prisiljen' odpustiti, je njen želodec rekel: »To!« Ko je podpisala pogodbo o prenehanju delovnega razmerja, se ji je bula pričela topiti. Sicer se je spet strdila, ko je šla po svoje stvari in naletela na Martin škodoželjni nasmešek, a le za kratek čas. Zdaj, pred vrati, skozi katera ji ne bo treba nikoli več stopiti, je ni bilo več.

Dokler ni bilo Marte, ni bilo bule. V podjetju je preživela dvanajst let. Deset jih je bilo kar v redu, če izvzame menzo. Hrana je bila obupna. Tako slabe v trgovinah sploh ni možno kupiti. Celo sveže stvari, kot sta solata in sadje, je včasih izpljunila, ker ji je vsaka celica v telesu rekla, naj tega ne pogoltne.

Delo je bilo v redu. Ni bilo kdo ve kaj, a dalo se ga je opravljati. Res so že od vsega začetka pričakovali redne nadure, stalno dosegljivost in občasne domače naloge, a kje ni tega? V resnici je živela za službo. Tega se je začela zavedati, ko je šlo navzdol – ko je prišla Marta. Sladka, prijazna, ustrežljiva, z vsemi prijateljica Marta. Nihče ni znal tako lesti v rit šefu in direktorju.

Njo si je takoj vzela na piko. Sprva zelo prijazno: »Ubožica, koliko dela imaš!« »Pusti, bom jaz naredila!« Kdaj je tudi naredila – in jo potem zatožila nadrejenima, da svoje delo opravlja napol. Imeli so spor in sestanek, in potem je bila Marta spet krasna tudi do nje. Kadar je ni bilo zraven, pa jo je blatila, opazka za opazko, vsak dan huje. Sodelavke so postajale vedno bolj zadržane do nje, šef pa vedno bolj osoren.

Nato se je nekaj zafecljalo in so to skušali naprtiti njej. S pomočjo nekdanjega sošolca odvetnika je dokazala, da ni kriva. Kriva je bila Marta, a tega ji ni uspelo dokazati. Je pa bila Marta od takrat dalje odkrito sovražna do nje.

Takrat ji je tudi postalo jasno, da doživlja mobing. Sprva ni hotela verjeti. A ko je sošolcu naštevala, kaj se ji dogaja, ji je dokazal, da je to to. Dal ji je tudi jasno vedeti, da se zadeva ne bo končala, ampak le stopnjevala. Edina rešitev je, da prične pisati dnevnik: vsak dan vsako opazko, vsak dialog, okoliščine in priče. Le tako bo lahko po treh mesecih mobing dokazala. Prav tako si je hranila kopije dokumentov in druge dokaze.

Minili so trije meseci. Komaj jih je preživela. Res se je stopnjevalo. Marta je stresala opazke, šef je rohnel, sicer pa nihče več ni govoril z njo. Tudi njeno delo se je spremenilo. Dobivala je čudne naloge: pogosto nepotrebne, včasih neuresničljive, tu in tam celo v nasprotju s pravili ali škodljive za podjetje. Vse je opravila, a dokumentirala. Kot izvajalca mobinga je v dnevnik k Marti dodala tudi šefa.

Nato je šla z vsem tem k direktorju. Spet so imeli sestanek. Marta in šef sta se sklicevala na njeno nesposobnost, lenobo, površnost in nepriljubljenost. Direktor je presodil v njun prid.

Takrat se je doma zjokala. Naredila je vse, kar je lahko, a nič ni pomagalo. Naslednji dan jo je čakala odpoved. Svet se ji je podrl. Vedno je bila pridna, neizstopajoča, spravljiva. Vedno je naredila, kar ji je bilo naloženo, kar je najbolje znala. Tega si ni zaslužila. Bilo je globoko nepravično.

A zdaj, ko so se vrata zaprla in je globoko vdihnila, je vse to izginilo. Od nekod iz globin ji je v zavest šinila misel: »Zdaj si svobodna.«

Nikoli ni bila svobodna. Šola, služba, domače delo, pomoč staršem, skrb za otroka. Nikoli ni bilo trenutka predaha, trenutka za premislek, kaj pa zdaj. Stalno je nekaj delala in zraven razmišljala, kaj je še treba postoriti.

»Res, kaj pa zdaj? Kaj sploh hočem od življenja?« se je vprašala in se napotila stran od groznih vrat. To vprašanje je bilo tako novo, da se je skoraj spotaknila od ganjenosti nad njim.

»Kaj sem razmišljala vse življenje?« si je rekla. »Sem sploh kaj razmišljala? … No, bom pa zdaj! Delo imam, da ugotovim, kaj hočem. In jaz svoje delo opravljam dobro …«

Sedla je v avto in se odpeljala na dobro kosilo.