
Starci ne umirajo tako hitro, kot se starajo. Invalidi se starajo, kar se prej niso. Obojih je vedno več: tako številčno kot v deležu vseh. Oboji potrebujejo pomoč, varstvo in nego dlje kot kdajkoli prej. Vseh ostalih ljudi pa je vedno manj, šolajo se dlje in delajo bolj kot kdajkoli prej. Zdravstvenega osebja, osebnih asistentov, varuhov, negovalcev in razpoložljivih svojcev že zdaj primanjkuje.
Zanimivo je, da veliko državam vladajo starci – že zdavnaj zreli za upokojitev ali tik pred tem. Nekateri bi bolj sami potrebovali skrb, kot da skrbijo za vse ostale. A obnašajo se, kot da bodo večno živi in zdravi. Niti za svojo bližnjo prihodnost ne poskrbijo. Niso se sposobni čez nekaj let videti utrujene in zmedene, kaj šele obnemogle in dementne. Pa bodo, neredki od njih … In kam bodo šli? Kdo se bo ukvarjal z njimi? Svojci, ki so jim vse življenje privzgajali svoj psihopatski odnos do 'odvečnih' ljudi? Albanke, Filipinke in Mehičanke, ki jih v prestižnih domovih in sanatorijih sami ne bodo hoteli gledati? In kdo pravi, da bodo te ženske takrat še na voljo; morda pa bodo raje skrbele za ostarele Kitajce? …
Nalijmo si čistega vina: raven institucionalne in domače oskrbe, ki jo premoremo zadnja leta, je vrhunec, ki ga je naša civilizacija zmožna nuditi. Bolje ne bo nikoli. Prej je bilo slabše in potem bo slabše. Manj ko bo denarja, manj bo muzike. In denarja ne bo, ker ga bogataši pospešeno prelivajo v vile in jahte, države v orožje in podatkovna središča, družine pa v hiše, avte, vikende, prestižne obšolske dejavnosti otrok in druge reči, ki jim dvigujejo družbeni položaj. Babica, za katero bi bilo vsestransko dobro poskrbljeno, ni na tej listi. In ko bomo mi sami babice in dedki, tudi ne bomo na njej. Dokler bomo čili, bomo »in«, ko ne bomo več, bomo »out«.
Otroci bodo, če bo vse po sreči, po zaslugi našega vložka v izobrazbo služili denar na Kitajskem. Če ne bo vložka in sreče, bodo doma garali od jutra do večera za sitne pare. Domovi, centri in zavodi bodo spet hiralnice, le da bodo stali več kot nekdanje hiralnice, ker se bodo imenovali »domovi«, »centri«, »zavodi« in kar je še teh imenitnih nazivov. Vseeno bo, ali hiramo tam ali doma, človeka dostojnega ugašanja in umiranja ne bomo imeli nikjer. Če k temu dodamo nepredvidljivo prihodnost vojn in predvidljivo prihodnost vremenskih neprilik, si bomo lahko samo želeli, da nas kakšna poletna vročina dotolče, dokler smo si še sposobni sami do čistega obrisati ta zadnjo.
Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Leposlovje gre po gobe
Zahodna književnost nas pospešeno krmi z 'resničnimi' zgodbami in žanrsko književnostjo. Na eni strani so življenjepisi znanih ljudi, na hitro napisani, da vnovčijo slavo, in prvoosebni popisi trpkih življenjskih izkušenj – vroča roba, na-črtno vzpodbujana in nagrajevana; na drugi pa ljubiči, kriminalke, domišljijske in znanstvenofantastične sage. Vmes pa ni več skoraj ničesar.
Gregor Hrovatin|9. avgust 2026
Plemenita in barbarska družba
Najprej si ljudje nehajo prizadevati biti dobri, ker se jim bolj splača biti sebični, kršiti pravila in se poskušati okoristiti na račun drugih. Naslednji korak je konec pretvarjanja, da so v resnici plemeniti in da so bili njihovi izgredi le napake, ki se ne bodo več ponovile, ali da so bili narobe razumljeni. Nazadnje svojo sebičnost, zločinstvo in hojo čez trupla označijo za plemenitost.
Gregor Hrovatin|1. avgust 2026
Zakaj Evropejci trepetamo pred tujci
V srednji Aziji, kjer divja 'vojna za evropsko civilizacijo', so neki divjaki vpregli konje v vozove in se podali na osvajanje sveta. V nekaj stoletjih so preplavili Evropo. Staroselke so naše prednice, staroselci pa so izginili iz genskega sklada. Naši praočetje niso ledenodobni lovci in nabiralci iz evropskih gozdov, ampak indoevropski razbojniki in posiljevalci iz azijske stepe.
Gregor Hrovatin|26. julij 2026