Kdo bo skrbel za starce in invalide?

Starci ne umirajo tako hitro, kot se starajo. Invalidi se starajo, kar se prej niso. Obojih je vedno več: tako številčno kot v deležu vseh. Oboji potrebujejo pomoč, varstvo in nego dlje kot kdajkoli prej. Vseh ostalih ljudi pa je vedno manj, šolajo se dlje in delajo bolj kot kdajkoli prej. Zdravstvenega osebja, osebnih asistentov, varuhov, negovalcev in razpoložljivih svojcev že zdaj primanjkuje.

Zanimivo je, da veliko državam vladajo starci – že zdavnaj zreli za upokojitev ali tik pred tem. Nekateri bi bolj sami potrebovali skrb, kot da skrbijo za vse ostale. A obnašajo se, kot da bodo večno živi in zdravi. Niti za svojo bližnjo prihodnost ne poskrbijo. Niso se sposobni čez nekaj let videti utrujene in zmedene, kaj šele obnemogle in dementne. Pa bodo, neredki od njih … In kam bodo šli? Kdo se bo ukvarjal z njimi? Svojci, ki so jim vse življenje privzgajali svoj psihopatski odnos do 'odvečnih' ljudi? Albanke, Filipinke in Mehičanke, ki jih v prestižnih domovih in sanatorijih sami ne bodo hoteli gledati? In kdo pravi, da bodo te ženske takrat še na voljo; morda pa bodo raje skrbele za ostarele Kitajce? …

Nalijmo si čistega vina: raven institucionalne in domače oskrbe, ki jo premoremo zadnja leta, je vrhunec, ki ga je naša civilizacija zmožna nuditi. Bolje ne bo nikoli. Prej je bilo slabše in potem bo slabše. Manj ko bo denarja, manj bo muzike. In denarja ne bo, ker ga bogataši pospešeno prelivajo v vile in jahte, države v orožje in podatkovna središča, družine pa v hiše, avte, vikende, prestižne obšolske dejavnosti otrok in druge reči, ki jim dvigujejo družbeni položaj. Babica, za katero bi bilo vsestransko dobro poskrbljeno, ni na tej listi. In ko bomo mi sami babice in dedki, tudi ne bomo na njej. Dokler bomo čili, bomo »in«, ko ne bomo več, bomo »out«.

Otroci bodo, če bo vse po sreči, po zaslugi našega vložka v izobrazbo služili denar na Kitajskem. Če ne bo vložka in sreče, bodo doma garali od jutra do večera za sitne pare. Domovi, centri in zavodi bodo spet hiralnice, le da bodo stali več kot nekdanje hiralnice, ker se bodo imenovali »domovi«, »centri«, »zavodi« in kar je še teh imenitnih nazivov. Vseeno bo, ali hiramo tam ali doma, človeka dostojnega ugašanja in umiranja ne bomo imeli nikjer. Če k temu dodamo nepredvidljivo prihodnost vojn in predvidljivo prihodnost vremenskih neprilik, si bomo lahko samo želeli, da nas kakšna poletna vročina dotolče, dokler smo si še sposobni sami do čistega obrisati ta zadnjo.