Leposlovje gre po gobe

Če bi sodili po številu založb, pisateljic in izdanih knjig, gre leposlovju iz leta v leto bolje. Vsega je vedno več. Pojavljajo se bralni krožki. Tudi javna občila redno prežvečijo kakšno knjigo – prepomembno, da bi mnenje o njej prepustili trgu. Večina knjižnih dogodkov se še vedno odvija v ozkem 'družinskem' krogu ljudi, ki delajo v založništvu in njihovih znancev, tu in tam pa kakšnega obišče množica 'navadnih' bralcev. Če izvzamemo roparske avtorske pogodbe in malo več kot nične honorarje, vse izgleda čudovito.

Imperiji se prično sesuvati takoj zatem, ko dosežejo vrhunec. Poslovne krivulje podjetij se obrnejo navzdol kmalu zatem, ko prenehajo biti obrnjene navzgor. Tudi veliki ustroji družbe, kot so zdravstvo ali šolstvo, po izgradnji in dolgoletnih izboljšavah le nekaj kratkih let ljudem nudijo najboljše možne storitve, nato pa potonejo v morju ideoloških in političnih teženj, vrtičkarstva in pohlepa ter uničujočih ljubiteljskih zahtev, ki jih postavljajo prejemniki storitev.

Holivud na primer še vedno mlati mastne denarce, a ni več niti senca samega sebe. Nekaj časa nam je prodajal nove različice starih zgodb, zdaj pa nam prodaja le nove različice enega in istega mračnega filma o junaku, ki se izbran, a nepripravljen dvigne z dna in skoraj lastnoročno reši svet pred mogočno pošastjo.

Kaj pa počne svet zahodne književnosti? Pospešeno nas krmi z 'resničnimi' zgodbami in žanrsko književnostjo. Na eni strani so življenjepisi znanih ljudi, na hitro napisani zgolj zato, da vnovčijo njihovo slavo. Njim ob strani so romaneskni prvoosebni popisi trpkih življenjskih izkušenj – to je po mnenju »strokovne javnosti« ta hip najbolj vroča roba, ki jo načrtno vzpodbujajo in nagrajujejo. Na drugi strani so dobri stari ljubiči, kriminalke, domišljijske in znanstvenofantastične sage.

Vmes pa ni več skoraj ničesar. Najdejo se kakšna Vedrana Rudan, Sally Rooney, Elena Ferrante in še kdo, ki popisujejo izmišljen vsakdan tukaj in zdaj, a jih je komaj za vzorec. Kaj to pomeni: da si pisatelji ne znajo več izmisliti zgodbe, da založniki takšne zgodbe zavračajo ali oboje? In kam to vodi? Življenjepisi slavnih so lažni in večinoma slabo napisani. Osebnoizpovedni romani so lahko zelo dobri, a so še vedno izkušnja enega človeka in se berejo kot pogovor s prijateljem. Bistvo dobre književnosti je, da zlezemo v glave večih likov in zgodbo spremljamo med preskakovanjem iz ene v drugo. To nam daje širino duha.

Žanrska književnost to včasih počne. A težava žanrske književnosti je, da je žanrska. Svet, ki ga riše, je neprimerno ožji od tega, v katerem živimo. V ljubičih je na primer vedno vsaj eden od zaljubljencev bogat, drugi pa, če ni, obogati tekom zgodbe. Ljubiča, ki bi se odvijal v revščini, zlepa ne boste našli. V kriminalkah pa ne boste našli površnega preiskovalca in uboja v afektu, ki sta v resničnem življenju daleč najpogostejša. Ubojev sploh ni, ampak so zgolj načrtni umori iz koristoljubja ali maščevanja. Pa tudi v kriminalkah so reveži le stranski igralci.

Kaj pa domišljijske in znanstvenofantastične zgodbe; te imajo kopico likov in bogate odnose med njimi? Res je, zato so tudi priljubljene. Če so dobro napisane, nas potegnejo v neprimerno bolj pestre odnose med neprimerno bolj zanimivimi liki kot osebnoizpovedne zgodbe. A domišljijske sage preigravajo nekakšen fevdalni srednji vek (z dodatkom dinozavrov s krili), znanstvenofantastične pa distopični tehnokapitalizem bližnje prihodnosti. Vseeno je, ali nas popeljejo nazaj ali naprej v času, v vzporedne svetove ali na druge planete. V vseh primerih nam slikajo svet grozljive družbene razslojenosti, v kakršnem že živimo, ter hudobije in pohlepa vladajočih, ki se jim je možno zoprstaviti le s krvavo državljansko vojno. In ko se vojna konča, superjunak, ki je rešil svet, postane nov zlobni čarovnik na oblasti. Bolj ko beremo te zgodbe, bolj smo ujeti v prepričanju, da sta razslojena družba z zajedalskimi oblastniki in vojna edina načina, kako lahko družba obstaja. Kako pa naj bi bilo drugače, če je bilo tako v preteklosti in bo v prihodnosti, če je tako v vzporednih svetovih in na drugih planetih?

Ko si nehamo pripovedovati zgodbe, ki bi se lahko zgodile tukaj in zdaj, izgubljamo sposobnost misliti svet, ki bi bil drugačen od našega. Ko začnemo bežati v pravljične svetove in svetove bogatih, pričnemo bežati natanko v svet, iz katerega bežimo, le da je tam še bolj izrazit, napihnjen in nezamenljiv. In potem si nehamo prizadevati za resnico, pravico in lepoto v edinem svetu, v katerem res živimo, ker menimo, da je v tej bledi, uplahnjeni in dolgočasni različici domišljijskih svetov to brez učinka in smisla. A kaj, razen resnice, pravice in lepote še ima smisel ter drži naša življenja in naš svet pred zdrkom v popolno temo in kaos?