Ob dnevu državnosti ali kdo jamči za pravo stran

Težki časi včasih naredijo dobre ljudi; nekatere zgolj zlomijo.

Poslušal sem pogovor med nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom in Marcelom. Ni bilo naključje, da je potekal ravno včeraj, nekaj dni pred praznovanjem dneva državnosti.

Slovenija je danes samostojna država. Nekoč je bila del Jugoslavije, ki je nato razpadla. Leta 1941 so jo napadli sovražniki, ki so hoteli zasužnjiti vse Slovane, da bi nekoč v Germaniji stregli svojim gospodarjem. In če se jim ne bi uprla, bi bilo marsikaj drugače.

A so se uprli. Ne vsi, kajti nekateri so bili na napačni strani zgodovine (o tej sintagmi več v nadaljevanju). Bili so tudi na napačni strani morale in etike. Resnično, udinjati se sovražniku je lahko kratkoročno zelo koristno, ni pa tudi moralno in etično.

Včasih je težko ugotoviti, katera stran zgodovine je prava. Ne morem vedeti, ali me bo imela zgodovina za človeka, ki se je postavil na pravo stran, to pa še ne pomeni, da ne vem, da je upor proti  okupatorju pravičen. Negotovost zgodovinske sodbe namreč ni isto kot gotovost glede etične dolžnosti. Skepsa do prve ne bi smela omajati druge, saj lahko postane alibi za mlačnost in udinjanje gospodarju – tega je v vsakdanjem življenju tako ali tako čisto preveč.

Leta 1941 nihče ni vedel, kako se bo vse skupaj končalo. Ni mogel vedeti. Uporniki so se uprli sovragu, a niso mogli vedeti, da bodo tudi zmagali. Uprli so se, ker so vedeli, da je tako prav. Razlika med obema držama je bistvena.

Podobno Antigona ravna, ko je njen poraz tako rekoč že zagotovljen – pokoplje brata, s tem pa tudi sebe. Odločilno je tole: ker ne morem računati na zgodovino, pravilnost moje odločitve ni stvar izračuna (nikoli se ne izide), temveč je nekaj brezpogojnega. Pravo dejanje prepoznamo po tem, da ostane pravo tudi, če ga zgodovina ne potrdi; ni odvisno od ploskanja, ki ga morda ne bom nikoli deležen.

Antigona etično merilo, na katerega se sklicuje, utemelji, medtem ko je Kreont oblastnik, ki konstituira mi tako, da nekoga izključi. Polinejk je zato gola figura izločenega bitja, telesa brez deleža, groba in govora. Antigona se postavi na njegovo stran prav zato, ker ne šteje, in proti definiciji ljudstva, ki ga je izvrgla. Sklicuje se na agrapta nomina, nezapisane zakone, ki presegajo Kreontov arbitrarni red. Skrb za drugega (Polinejka) tako ni akademska drža; pogosto je tveganje, včasih vodi v izgubo življenja.

Laže je kajpak spretno ugotoviti, kateri po naključju izbrani ljudje na oblasti so domnevno na pravi strani, se jim udinjati in računati na koristi. A oblastniki so redko na pravi strani zgodovine, ker imajo posebne interese. Ti so sebični; s tem sicer še ni nič narobe, ker smo ljudje nagnjeni k sebičnosti, narobe pa postane, ko sebičnost ni predmet brezkompromisne refleksije. Oblast hočejo zase, koristi od vladanja prav tako. Zase in za bližnje. Vselej sicer rečejo, da so na oblasti zato, da bi delali obče dobro, v korist ljudstva torej, a se kasneje izkaže, da je tudi njihova definicija ljudstva taka, da imajo od tega koristi nekateri, nekateri drugi pa ne. 

Branje Antigone se rado zlorabi v vsak ima malo prav. To je lažna simetrija, ker v resnici ne obstaja. Kreont brani red kot tak, abstraktno oblast, medtem ko brani Antigona izločenega, konkretnega bližnjega, ki mu je odvzeto še zadnje, kar je človeku sploh mogoče odvzeti. To nista enako težki strani. Lévinas bi verjetno rekel, da je nepokopano telo gola podoba obraza, ki terja – to je terjatev, ki je starejša od vsake državne postave in jo presoja. Antigonina pravica ni druga polovica para; je tista, ki razgali, da je Kreontov red utemeljen na izključitvi.

Vsak nasilnež se sicer rad vidi kot upornik, vsak okupator ima svojo zgodbo o pravi strani zgodovine, a v tem je veliko ponarejanja in sprenevedanja.

Kako torej ločimo Antigono od njenega ponaredka?

Antigona ravna v korist konkretnega človeka, ki je izključen in nem. Ravna v korist šibkejšega, ki ga red prezira, ne v korist močnejšega, ki si želi še več. Kdor se sklicuje nanjo, da bi gospodoval, jo je že izdal; kdor po njej ravna, stoji ob nepokopanem in vztraja v zvestobi.

Leto 1941 je nedvoumno: okupator je Kreont, ki svoj rez razglaša za večnega, upor pa je pokop teh, za katere je hotel, da zgnijejo.

Katera stran zgodovine je prava danes?

Z odgovorom velja malo počakati, kajti morda je sintagma prava stran zgodovine vendarle vredna dodatnega razmisleka. Predpostavlja namreč, da ima zgodovina strani in smer, sodišče, ki bo nekoč izreklo sodbo.

Tu udari Benjamin: historicizem se vživi v zmagovalca, prava stran je pogosto le ime, ki si ga zmaga za nazaj podeli sama. Njegov angel zgodovine ne vidi verige napredka, ampak eno samo katastrofo, ki kopiči razbitine. Nevarnost sintagme je torej dvojna: tolaži (obljublja, da bo prihodnost potrdila to, kar delajo naši), hkrati pa daje alibi – zgodovina nam bo oprostila je izjava tirana, to ni izjava pravičnega človeka.  

Pa vendar je udinjanje sovražniku paradoksno koristen vzvod, ki ga uporabimo, da zavrnemo poroštvo (jamstvo, da smo ravno mi na pravi strani) in ohranimo zahtevo (da je udinjanje gospodarju ali vladarju krivo tudi, kadar nam koristi).

Vsaka oblast namreč konstituira svoj mi tako, da nekoga vselej pusti pred vrati. Rancière bi rekel, da se politika sploh začne šele s tistim delom ljudstva, ki nima deleža, z ostankom, ki ne šteje. Vprašanje torej nikoli ni, ali obstaja izključeni ostanek – ta vselej obstaja, zato je žargon o večnem vključevanju izključenih tako problematičen in nemočen –, temveč je ta: ali je oblast pred njim odgovorna ali ga skriva, zanika in taji. Sebičnost res postane kriva, ko ni predmet brezkompromisne refleksije, toda obstaja tudi cinični um, ki omogoča salto mortale – oblast lahko popolnoma reflektira svojo sebičnost in trmasto vztraja naprej: vem, da je tako, pa vendar. Refleksija, ki odgovarja le sebi, je lahko najudobnejša oblika sebičnosti, ki podpira oblastna razmerja.

Sebičnosti torej ne zaustavi razmišljanje o njej. Ustavi jo šele nagovor ljudi, ki ne štejejo. Varovalka je v izpostavljenosti izključenim.

Udinjati se sovražniku je natanko to: oportunizem kot izdaja, ki se pretvarja, da je zvestoba temu, kar je zares dobro. Ko rečemo, da je neka stran prava, smo namreč že nekoga izključili. Pošteno vprašanje zato ne sprašuje, katera stran je prava, ker sprašuje nekaj drugega: kdo na vsaki strani ne šteje. Oba tabora, vladajoči, ki zase trdi, da je na pravi strani, in oni drugi, ki ravno tako zatrjuje, da je na pravi strani, nekoga izključujeta. V vsakem taboru so ljudje, ki ne štejejo in so izključeni. Etika od nas zahteva, da se ozremo na izključeni ostanek, ne da bi ga zatajili.  

Etika ne pomeni, da vemo, kateri tabor je pravi, kot da vnaprej poznamo sodbo zgodovine, ker je to nemogoče. Ne moremo vedeti, katera izbira bo potrjena, to pa pomeni, da nas prava stran vedno lahko pusti na cedilu, saj nima večnih tal pod nogami.

Načelo odgovornosti nam lahko pomaga iz konkretne zadrege: temeljna gesta odgovornosti je odgovornost za ranljive in izključene, ki sicer lahko govorijo, a jih nihče ne posluša, pogosto pa so tudi nevidni.

Zgodovina od nas ne terja, da uganemo zmagovalno stran in se ji pridružimo. Terja, da ostanemo odgovorni izključenim. Tudi takrat, ko izida radikalno ne moremo poznati. Prav to je v življenju najtežje in najmanj tolažilno: ravnati prav zaradi drugega, ne zaradi prihodnjega ploskanja; storiti, kar je prav, ne da bi vedeli, ali bo zgodovina našo gesto sploh prepoznala in razumela.

Dušan Rutar

Zagovarjam to, kar bi lahko imenoval zdržati pred neznanim, premeščeno v politiko. Negotovost ni izgovor za molk in ni razlog za udinjanje močnejšemu. Je natanko pogoj, pod katerim se izkaže, ali je naša drža zvestoba ali zgolj izračun, ki se začasno izide v našo korist.