Plemenita in barbarska družba

Pleme je sopomenka besede »plemenit«. Ko so plemena še obstajala – in kjer obstajajo – je vsak član ogledalo plemena. Njegova dejanja, dobra ali slaba, ne gredo le na njegov račun, ampak na račun skupnosti, iz katere izhaja. Tudi ko umre in postane prednik, njegova dejanja odzvanjajo v sedanjosti. Njegov duh navdihuje potomce k velikim dobrim dejanjem ali jih bremeni, da morajo s takšnimi dejanji očistiti umazanijo, ki jo je pustil za sabo. Če je skupnost povezana, tudi sebičneži delujejo za skupno dobro, ker je to pač najbolje zanje osebno.

Takšna je teorija, ki lepo zveni. V resnici smo ljudje, kakršni smo, in smo bili takšni tudi, ko smo še živeli v povezanih rodovnih skupnostih. Sosednja plemena so bila izmenično prijatelji in sovražniki, s katerimi smo trgovali in se vojskovali. Plemenit je bil, kdor je bil pogumen in se je izkazal v boju; kdor je pobil več sovražnikov in tako onesrečil več družin; čigar beseda je veljala več od besed večine drugih; kdor je imel večje domovanje, več zemlje in dragocenih predmetov; kdor je imel več zvestih služabnikov in pokornih sužnjev. Tako so nastali 'modrokrvni' plemiči, ki so se plodili skoraj izključno znotraj svojih družinskih plemenc, ker drugi ljudje niso bili dovolj plemeniti, da bi bili njihovi partnerji. Mnoge 'plemenite' rodbine so se tako izrodile in samoiztrebile, še prej pa za vladarje nastavljale gensko pohabljene, duševno motene, šibke in bolne sinove, ki so svoje dežele precej neplemenito obarbarili (tu in tam pa na račun bankrota zgradili kakšen Neuschwanstein).

Donedavnega je – vsaj v teoriji – veljal za plemenitega, kdor je bil (še vedno) pogumen in odločen, a premišljen, prijazen in sočuten ter je znal poslušati. Takšnih je malo. In vedno manj je takšnih, ki se trudijo biti na ta način plemeniti ali vsaj dajati vtis, da so …

Prav na tej točki nastaja razlika med družbo, ki jo lahko označimo za »plemenito«, in takšno, ki je »barbarska«. Najprej si ljudje nehajo prizadevati biti dobri, ker se jim bolj splača biti sebični, kršiti pravila in se poskušati okoristiti na račun drugih. Naslednji korak je konec pretvarjanja, da so v resnici plemeniti in da so bili njihovi izgredi le napake, ki se ne bodo več ponovile, ali da so bili narobe razumljeni. Nazadnje svojo sebičnost, zločinstvo in hojo čez trupla označijo za plemenitost. Takrat imamo polnokrvno barbarsko družbo, v kateri je dobrota sirota, resnicoljubnost neumnost, poštenost šibkost, delo za skupnost pa hudobija. Nastane narobe svet, ki najprej ugonobi svoje zares plemenite pripadnike, nato se loti navadnih ljudi, ki niso dovolj zlobni, na koncu pa vrši čistko tudi med prvorazrednimi 'plemenitaši', ki so barbarstvo zakuhali. Ponavadi vse skupaj traja nekaj obupnih let, lahko pa se barbarski plemenitaši obdržijo tudi desetletja – kot na primer v Severni Koreji. Ko barbarstvo označiš za plemenitost in ljudje to ponotranjijo, zadeva postane presenetljivo trdna. Sužnjelastniške skupnosti so obstajale stoletja in bi še vedno, če industrijska revolucija ne bi zmanjšala potrebe po trajnih sužnjih in jih nadomestila z odpustljivimi mezdnimi delavci …

Plemenita družba je družba, kjer ljudje govorijo resnico, in drug drugega ne goljufajo, ker je tako prav … kjer se poslušajo, se trudijo razumeti in poiskati skupne točke … kjer se šalijo, ampak ne žalijo … kjer so prijazni do tujcev in živali … kjer skrbijo za skupno dobro in naravo … kjer niso nasilni in kruti. To je čisto dovolj.

Slovenci smo bili kar precej blizu temu idealu – tik pred osamosvojitvijo. Nato smo – preko trupel izbrisanih – vsi po vrsti stekli v kapitalizem. Postali smo sebični, se pričeli okoriščati, si lagati, se goljufati in izključevati, si zmerjati in groziti, uničevati vse, kar je vredno ohraniti, postali smo brezobzirni, nasilni in kruti … In ponosni smo na to … Danes smo že globoko barbarska družba. Ne, niso krivi samo naši trenutni 'plemenitaši'; ljudje, ki jih volimo, so le ogledalo našega plemena …