Šport je ogledalo družbe

Nekoč je veljalo reklo, da je umetnost ogledalo družbe. To je bilo takrat, ko je umetnost še bila umetnost. Nato se je nekaj zalomilo. To, kar povezuje mojstrovine iz Altamire in Lascauxa z Michelangelom, Picassom in otroškimi risbicami, neandertalčevo piščal z Beethovnom in Beatlesi, Ep o Gilgamešu s Shakespearjem in Szymborsko ali Sofoklesove in Molierove predstave s Chaplinovimi in Tarantinovimi filmi, je malodane izginilo. Umetnost se je v nekaj desetletjih 20. in 21. stoletja preobrazila v nekaj povsem drugega: v 'študije barvnih prehodov' in navadne packarije; v atonalno, na prvo žogo popularno in umetnointeligenčino 'glasbo'; v cenene življenjepise in črkovno-besedne izbruhe podzavesti; v plazenje kričečih nagcev po odru in dolgočasno predvidljive tezne filme. Če je umetnost ogledalo družbe, potem družbe že nekaj časa ni več …

Nekaj podobnega se dogaja s športom. Tudi šport je ogledalo družbe. Šport in umetnost sta dve plati istega kovanca. V obeh si lahko vrhunski že kot otrok, brez urjenja in šolanja, a to ne pomeni nujno, da boš vrhunski tudi kot odrasel. Oba lahko izvajaš ljubiteljsko in poklicno in v obeh primerih je med enim in drugim skoraj nepremostljiv prepad. Oba na poklicni ravni zahtevata popolno telesno in duševno predanost. Oba nujno potrebujeta občinstvo in terjata aplavz, sicer sta nesmiselna. In kot umetnost se tudi šport preobraža v nekaj povsem drugega …

Pri športu je vedno šlo za zmago. Že na grških olimpijadah so slavili zmagovalce, vsi ostali pa so potonili v pozabo. Na viteških turnirjih so zmagovalci lahko slekli poražence do nagega in si prilastili njihovo imovino. Maji naj bi po tekmah z morilsko trdo žogo celo obglavili poražence. Strelski dvoboji med plemiči so bili tako smrtonosni, da jih je Napoleon v svoji vojski prepovedal, da ne bi ostal brez poveljnikov. Nemški študentje so svoj pogum izkazovali z mečevalskimi dvoboji, od katerih so jim ostajale brazgotine, odsekani nosovi in razmesarjeni uhlji. Nogomet korenini v angleški igri, kjer sta se dve skupnosti tudi po več dni borili za žogo, pri čemer je bilo ranjenih, pohabljenih in mrtvih toliko, da so oblasti igro nazadnje prepovedale …

Le Coubertinovo geslo: »Pomembno je sodelovati, ne zmagati,« se v resnici glasi: »V življenju ni pomembno zmagoslavje ampak boj; ni bistveno zmagati, temveč se dobro boriti.« Pri olimpijadi torej že od samega začetka ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem sodelovanju. Sodelujejo klovni in zgube. Osebni, klubski in državni rekordi ne zanimajo nikogar. Pravi športniki pridejo zmagat …

Zmagati pomeni, da vsi ostali izgubijo. Zmagati pomeni, da je eden srečen in vsi ostali nesrečni. Zmagovalec gre v zgodovino. Vsi ostali gredo v pozabo …

Zmagovalci so za zmage pripravljeni prodati ne le svojo mater, ampak tudi lastno zdravje in življenje. Če je treba vzeti doping, ki ga še ni mogoče odkriti, ga bodo vzeli; koga briga fairplay. Prav takšno predanost od nas, ne-vrhunsko-športnih klovnov in zgub, zahteva družba. Si 24 ur na dan in 7 dni v tednu vpet v delo, mreženje, gnanje svojih otrok v vrhunskost in dajanje dobrega vtisa, ob tem pa se okoriščaš, kjer se le lahko? V redu. Si dovoliš predahe, samoto, napake in nepopolnost, ob tem pa se trudiš biti pošten? V tem primeru te je treba izločiti …

Težnja športnikov in navijačev po zmagi ni danes nič večja kot pred dobrim stoletjem, ko se je začela pisati zgodovina olimpijad, celinskih in svetovnih prvenstev. Ves čas spremljamo bolj ali manj dosledno izločanje 'sodelujočih' klovnov in zgub. Vkolikor so prisotni, niso zaradi sodelovanja, ampak zaradi denarja. Več tekmovalcev iz večih držav pomeni več gledalcev in prodanih pravic za prenose. A več tekmovalcev pomeni tudi več možnosti, da najbolj dobičkonosni izpadejo. Prireditelji ves čas lovijo ravnotežje …

… kot ga lovi tudi družba. Če bi se dalo, bi ves denar šel k 1 % ali še bolje 1 ‰ najbogatejših. A če ga klovni in zgube ne dobimo, ničesar ne kupimo in tako tudi oni sčasoma dobijo vse manj. Ravnotežje ni na razmerju, ki preprečuje, da bi mi crknili od bede, ampak na razmerju, ki bogatim ob naši čim večji bedi še zagotavlja naraščanje bogastva …

Največja razlika med športom pred dobrim stoletjem in danes je v denarju. Danes so vrhunski športniki v mnogih športih bogati. A bogati niso zato, ker so tako zelo vrhunski, ampak zato, ker svojim šefom in sponzorjem prinašajo tako neznanske količine denarja, da so njihovi bogataški prihodki drobiž. Tako prihodki športnikov kot prihodki šefov in sponzorjev naraščajo. A prihodki slednjih naraščajo bolj …

Šport je ogledalo družbene razslojenosti. Kdor ima veliko, se mu da še več. Kdor ima malo, se mu da še manj …

Šport je ogledalo rasizma. Črnci so naši, dokler se obnašajo vzorno in pripomorejo k 'našim' zmagam. Ko tega ni več, so spet opice … Črnke s 'preveč' testosterona so moški. Ali se morajo samopohabiti ali jih je treba izločiti … Muslimanke s preveč pokritimi telesi so vizualna motnja. Ali se morajo sleči ali jih je treba izločiti …

Ali šport razpada, kot je razpadla umetnost? Se bo prej ustavila gospodarska rast ali rast rekordov? Ali bo šla ta blaznost naprej, v še več tekem, v še bolj ledene smučine in vratolomne akrobacije, v še več pohabljenih in mrtvih športnikov? Če bo šla naprej, bo šla naprej tudi blaznost, ki jo živimo mi. Le upamo lahko, da je umetnost pravilno naznanila njun konec …