Članek
Čarovnija

Knjiga, ki se začne tako, da nek tip leže na posteljo, da bi bral knjigo, po osmih straneh pa na pustovanju z invalidi na drugem koncu države sreča prijatelja iz otroštva. Takšne knjige imam rad, ne pa tistih, ko bereš in bereš, pa se nič ne zgodi.

Objavljeno Feb 11, 2024

Spoznala sva se na študentskem pustovanju: jaz čarovnica in on ženska.
»Znaš čarati?« me je vprašal.
»Ja. Če ne boš pridna, te bom začarala v moškega.«
Popraskal se je po lasnici. »Je to grožnja ali vzpodbuda?«
Rekla sem kar tako in nameravala iti dalje. A ko je izrekel besedo “vzpodbuda”, sem se ustavila. »Ljubica moja, jaz sem strejt,« sem rekla in pomežikala z očkami. »Poleg tega sem 366 let starejša od tebe.«
»Torej si ušla naravnost z grmade?«
»Se hecaš? Da bi jim pustila, da me mučijo? Ne, ko so prišli po mene, sem jih začarala v podgane in okužila s kugo. Ostalo je zgodovina …«
»No, mene lahko začaraš v žabo in poljubiš.«
Ni se moglo začeti bolje …
V nadaljevanju sva sošolcem uprizorila coming out in odplesala lezbični ples življenja. A vsake zabave je enkrat konec, in najine je bilo, ko je moja voznica oznanila, da gremo domov. Nič ni pila in zdaj nas res ni bilo več lahko prenašati …
»Lahko prespiš pri meni – tu zraven v študentu,« je predlagal moj 'punca'.
»Oprosti, ampak nimam navade prespati pri puncah, ki sem jih tisti večer prvič videla.«
Zazehal je. »Kakorkoli, jaz grem spat, ti pa se boš morala še voziti.«
»Preden boš spravila makeup s sebe, bom jaz že sladko spala,« sem mu odvrnila.
Dogovorila sva se za zmenek naslednji dan. »Upam, da bova drug drugega prepoznala,« je rekel.
»Brez skrbi! Bradavic nimam, nos pa je pravi,« sem odvrnila.
»Vem, ker ti nos pri lupčkanju ni odpadel.« Bradavice mi namreč so.
-o-
Z vsemi fanti sem prvič spala pri sebi doma. Starša sta rekla, da raje navsezgodaj zjutraj na hodniku naletita na zbeganega mulca kot čakata, da se od kdo ve kod vrnem domov. Obljubila sta, da ne bosta delala težav. In jih nista. Zato sem sklenila obdržati navado, čeprav me je mikalo, da bi svojemu 'ljubici' pomagala sneti masko in v njegovi grivi poiskati vse lasnice. In dobro sem sklenila …
Zmenek je bil v redu: sprehajala sva se in pogovarjala in izgubila občutek za čas, dokler nisva drug pri drugem opazila, da se treseva od mraza. Sledilo jih je še nekaj, vmes pa sva si poslala za celo knjigo sporočilc. Niso bila na prvo žogo, kot tudi pogovori ne … Med njimi so bile tudi pesmice. Niso me pustile hladne …
-o-
Ob prvi priliki, ko sem bila sama doma, sem ga povabila k sebi. Ljudje se v stanovanjih obnašajo drugače kot zunaj. Zametke tega, kar je razdrlo moje odnose s prejšnjimi fanti, sem vedno opazila doma …
Res pa zdaj nisem bila razpoložena za vaje v razčlenjevanju. Želela sem se imeti lepo, nisem dvomila, da tudi on želi isto, in to mi je zadoščalo.
Bilo je lepo. Pomagal mi je dokončati in pokončati večerjo, popila sva malo vina in se odpravila v posteljo.
»Kaj pa zdaj?« je vprašal, ko sta se starša vrnila.
»Zdaj si moj ujetnik,« sem rekla.
»Na pomoč! Čarovnica me je ugrabila.«
»… In zdaj te kuham na počasnem ognju.«
-o-
Če kdo, sem se na počasnem ognju kuhala jaz … Bilo je tako lepo, kot je le lahko bilo. A čarovnija se je zgodila zjutraj …
Zbudila sem se, ko se je vrnil iz kopalnice in si ogledoval moje knjige. Ko sem se vrnila jaz, je sedel v postelji in bral.
»Kaj si našel?« Zrinila sem se med njega in knjigo in se s hrbtom naslonila nanj. »To jaz berem.«
»Čakaj; eno stran imam do tvojega listka, potem bova lahko dalje brala skupaj!«
Moje sedišče je bilo zelo udobno, pa še dišalo je. Zaprla sem oči in zadremala.
»“Tako dobrega zanič nastopa še nisem videl.” Hud začetek!« je rekel, ko je prišel do listka in konca poglavja. »Knjiga, ki se začne tako, da nek tip leže na posteljo, da bi bral knjigo, po osmih straneh pa na pustovanju z invalidi na drugem koncu države sreča prijatelja iz otroštva. Takšne knjige imam rad, ne pa tistih, ko bereš in bereš, pa se nič ne zgodi.«
Strinjala sem se: »Jaz tudi ne maram knjig – jaz jim rečem “opisovalne” –, kjer ves čas nekaj opisujejo: ljudi, stvari, prostore, vzdušje, kaj je kdo jedel, … pa to sploh ni potrebno za zgodbo. Zgodbe pa ni.«
»Ta knjiga je obetavna – tako kot najin odnos. Lahko bi jo skupaj brala.«
Lotila sva se drugega poglavja. »Ojej, opis!« »To diši po opisu,« sva zaznala skoraj hkrati.
»… Ampak kakšen opis,« je rekel, ko sva prebrala odstavek. Še enkrat ga je prebral naglas: »“Torto so naredili že prejšnji dan. Živkov recept je imel eno samo navodilo: vsak član družine naj na kup, kjer nastaja torta, prispeva, kar hoče, kadar hoče in kolikor hoče. Nastala je pisana sestavljanka in mešanica krem, namazov, posipov, okraskov, koščkov sadja, oreščkov in ingverja, ki so jih ločevali in držali skupaj plazma keksi, medenjaki in dva biskvita. Na Barbarino pobudo so naredili tudi nekaj lukenj za sladoled, ki so ga nameravali vstaviti ob ravno pravem času, da se bo napol stopil, preden bodo začeli jesti. Iz ostankov je nastala enako imenitna mala torta, ki je čakala na ostanke sladoleda in na to, da velike zmanjka.”«
»To ni opis,« sem rekla. »Meni kar film igra pred očmi.«
»Jaz pa sem postal lačen. Ti lahko pojem uho?«
»Beri!«
Brala sva. Res hude povedi sva prebrala naglas:
»“Prinesli so tudi prtičke, ki jih je – skupaj z revijami – nemudoma raznesel veter, nato pa so mnogi storili kruto smrt pod pasjimi čekani.”«
»“Razširila je roke: »Pridi, boš jokal!«”«
»“Si dovolj jokal ali boš še?”«
»“Solato je vedno mešala ročno, dokler je ni kdo ustavil. Bilo je pomembno, da se meša dolgo in z rokami. Zato je to počela ona, kajti ostali so prehitro odnehali.”«
»“Ženske so me poljubljale vsepovsod in na vse možne načine, od ljubezni, zaljubljenosti, strasti, vsega tega. Ampak vse so nekaj hotele ali pričakovale nazaj. Ona pa mi je poljub samo dala.”«

Ja, knjiga je bila obema všeč. Obeh so se dotaknili isti odlomki. A ni bilo samo to. Najino doživljanje se je pričelo zlivati. Mislila in čutila sva ne enako, ampak isto – kot da se je doživljanje razporedilo na dve telesi in duši.
Ko je rojstnodnevna druščina v knjigi začela razpravljati, kaj bi kdo naredil, če bi zadel sedmico na Lotu (“Vse življenje lahko živiš v hotelih. Obleke si kupiš, jih ponosiš in vržeš proč. Voziš se s taksiji. Ničesar ne rabiš. Takšen kot si, lahko hodiš po svetu. In še ti ostane denar, da lahko ob tem, da nič nimaš, počneš, karkoli hočeš.”), so se obema v glavi prižigale zamisli obeh. Vsak je vedel, kaj je njegovo in kaj od drugega. Videla sva svoje sanje in sanje drugega in sanje likov iz knjige. In čutila sva, da drugi doživlja enako. Nekako se nama ni prižgal pohlep, samo domišljija. Tudi zaradi vpliva zamisli iz knjige se najine niso vrtele okoli denarja in razkošja, ampak možnosti … Nisva upala ničesar reči ali naglas prebrati, da ne bi pokvarila čarovnije …
Čakal naju je še veliki finale. Imela sva polno glavo svojih in pisateljičinih zamisli, zraven pa še ta nor občutek vzajemnosti. In potem so v knjigi vprašali tisto punco, ki dolgo meša solato: “»Kaj bi naredila, če bi zadela na Lotu?«
»Na morje bi šla s tabo.«
»Pa še bi ostalo. Dosti bi ostalo. Lahko bi si zgradila hišo na morju in tam živela do smrti, pa bi še ostalo.«
»Potem bi pa vsem razdelila. Ti, ki znaš računati, pa bi izračunal, koliko dobi vsak, da bi vsi dobili enako.«”
«
Kmalu zatem se je poglavje končalo. Odložil je knjigo. Gledala sva v prazno in dihala.
Še preden sem si opomogla od izkušnje, me je preplavilo. To ni bila Amorjeva puščica, ampak Amorjevo kopje … Obrnila sem se, skrila obraz v njegovo grivo in zajokala.
»Pridi, boš jokal!« je rekel.
»Bom.« Ko sem se zjokala, je zletelo iz mene: »Lahko me poješ!«
»Kje naj začnem?« Ugriznil me je v nos.
»Tega lahko kar nekaj poješ, pa se ne bo poznalo.«
»Tudi jaz hočem, da me poješ – že od začetka,« je priznal. »V smeh me spravljaš, smeh pa je moj afrodiziak.«
»In kdaj sem te prvič spravila v smeh?«
»Ko si rekla, da me boš začarala v moškega. Čisto zares pa, ko sem te videl. Veš kaj sem si mislil?«
»Kaj?«
»Ne vem, če upam povedati.«
»Po tem, kar sva zdaj doživela, mi lahko poveš karkoli,« sem ga vzpodbudila.
»Ne boš užaljena? Tiče se tvojega nosa.«
»Povej!«
»Rekel sem si: “Ženska, ki ima takšen nos, pa se za pusta našemi v čarovnico, mora biti carica. Hočem jo spoznati!”«
»Hočeš reči, da je moja surla kriva, da sva zdaj tu?«
»Ja … Si dovolj jokal ali boš še?«

#GregorHrovatin #Književnost #kolumne #kratkezgodbe #Leposlovje #najboljšekratkezgodbe #pust #Slovenija #valentinovo #za-misli