Kako izbrati poklic

Danes je to mačji kašelj. Vse šole tega sveta so na dosegu prstov. Malo tapkaš, malo drsiš, pa imaš vse podatke pred nosom. Šole lahko poiščeš na zemljevidih, pogledaš slikice in filmčke, poiščeš bližnje gostilne ter mimogrede preletiš še vozne rede vlakov in busov od doma do tja.

Mi smo pred vpisnimi obdobji dobili zvežčiče na časopisnem papirju, kjer so bile navedene srednje ali visoke šole v Sloveniji, kratki povzetki programov in smeri ter pogoji vpisa. Predmetnike smo dobili med informativnimi dnevi na dotičnih šolah. Imen kupa predmetov nismo razumeli. Predmete, katerih imena smo razumeli, smo si predstavljali po svoje.

Najbolj so nasrkali predmeti, s katerimi smo se v šoli že srečali. Biologija je bila piflanje latinskih imen, seciranje živih žab, sušenje zelišč in prebadanje žuželčjih trupel z bucikami. Geologija je bila (iz geografije) poznavanje kamnov in skal. Matematika je bila zapleteno računanje brez povezave s stvarnostjo. Slovenski jezik s književnostjo je bil še več slovnice in še bolj dolgočasni slovenski pisatelji. Tehnika je bila risanje načrtov. Zgodovina je bila piflanje letnic.

Nič kaj bolje je niso odnesli predmeti, o katerih smo imeli skupne predstave. Arheologija je bila izkopavanje črepinj s čajnimi žličkami. Farmacija je bila razbiranje čačk na receptih, brskanje po nešteto predalih in pojasnjevanje kašljajočim ljudem, kako naj to uporabljajo. Pravo je bilo zagovarjanje zločincev ali poslušanje razprav v plašču in z lasuljo ter mahanje s kladivom. Uradniška dela vseh vrst so bila sedenje za mizo in prekladanje papirjev z enega kupa na drugega.

Če je bilo v predmetniku preveč imen predmetov, ki jih nismo razumeli, smo čez program ali smer potegnili črto. Če nas je zadeva vendarle pritegnila, smo morda pogledali v kak slovar ali leksikon (če smo ga imeli), kaj čudne besede pomenijo. Pogosto tudi tam ni bilo odgovora.

O večini poklicev smo vedeli zelo malo ali nič. Imeli smo popačeno sliko. Za notarje sem bil na primer v srednji šoli prepričan, da so to uradniki, ki hranijo oporoke. Tudi poklice, ki so jih opravljali naši družinski člani, smo v resnici zelo slabo poznali. Vedeli smo, kar smo slišali, videli in doživeli. Česar nismo, ni obstajalo.

Nismo se usmerjali po tem, kaj hočemo delati. Saj nismo mogli vedeti, kaj hočemo delati, če tega še nikoli nismo delali. Vse, kar smo delali, je bilo učenje. Usmerjali smo se torej po tem, kar nas je zanimalo. Ker učenje ni nikogar posebej osrečevalo ali izpolnjevalo, temveč je bilo nujno zlo, smo se usmerjali po tem, kaj nam je najmanj zoprno in kaj nam pri učenju povzroča najmanj težav.

Ko sem iskal primeren študij zase, sem imel težavo, da me je zanimalo veliko stvari. Iskal sem torej smer, ki bi mi nudila širjenje znanja. Seveda je nisem našel. Slovenske univerze so cepljene proti širjenju znanja. Narejene so zato, da ga poglabljajo in iz študentov delajo teoretične fahidiote. Narejene so tako, da pridobljeno znanje večini ljudi na poklicni poti prav nič ne koristi. Na delovnem mestu se moramo začeti učiti na novo. Delovne razmere in izkušnje pogosto celo nasprotujejo šolskemu znanju.

Vpisal sem se na kulturologijo. To se mi je zdelo še najbolj široko. Ne bi se mogel bolj zmotiti. Predavanja in izpiti so bili sestavljeni iz  zapletenih shem in člankov o člankih o izvirnih znanstvenih delih. Ta strokovnjak je napisal to definicijo, oni ono, tisti tisto – to je bilo vse. Vprašanja so profesorje motila med žlobudranjem, poskusi razprave pa so motili tudi sošolce, ki so se hoteli le napiflati, kaj so rekli strokovnjaki, za večino katerih so takrat slišali prvič in zadnjič v življenju. V prvem letniku smo imeli natanko dva 'široka' predmeta. Enega sta izvajala prfoks z bogatimi življenjskimi izkušnjami, ki je s študenti kadil travo, in asistent, katerega petino izjav je predstavljalo mašilo »v bistvu«. Drugega je izvajala razvpita profesorica, ki nam je med predavanji res razširila obzorja bolj kot kdorkoli drug, na izpitih pa je terjala piflanje na pamet, katero definicijo je napisal ta, katero oni in katero tisti strokovnjak.

Ko sem spomladi ponovno pretresel smeri in predmetnike, se mi je utrnilo, da bi bilo še najbolje študirati bajeslovje. Bajeslovje je osnova naših predstav o svetu. Iz njega izhajata tako znanost kot umetnost. Nekje sem slišal, da imajo na teološki fakulteti primerjalno veroslovje. Šel sem se pozanimat, ali je to predmet ali smer. Gospa na referatu mi je prijazno povedala, da sicer govorijo tudi o drugih verah, a da je srž študija vendarle utopitev študentov v eni in edini pravi.

Je takrat obstajala kakšna evropska fakulteta, ki je imela na dodiplomskem študiju smer “primerjalno bajeslovje” ali “primerjalno veroslovje”? Vsekakor. A kako naj bi izvedel zanjo; kje bi dobil naslov, da pišem, naj mi pošljejo predmetnik in pogoje? Kako bi izpolnil te pogoje? Morda bi mi lahko pomagali na referatu za študentske zadeve, a nihče mi ni dal vedeti, da tam nudijo tudi tovrstne podatke … Na (domačem ozkogledem) študiju, na katerega sem se nazadnje vpisal, sem imel sošolko, ki si je več let prizadevala vpisati se na študij v tujino. Vsak njen korak je bil pospremljen s skladovnico polen pod noge, in to iz različnih smeri. Jaz sem raje počakal, da se mi zaporna kazen izobraževanja izteče in lahko začnem širiti svoja obzorja brez plašnic in barvnih filtrov. Če mi danes kdo omeni šolo, se primem za pištolo …

Študij v tujini ni nudil le smeri, ki jih pri nas ni bilo. Nudil je tudi načine študija, o katerih si lahko pri nas le sanjal. In odpiral je poti do opravljanja del, o katerih nismo mogli niti sanjati, ker nismo imeli pojma, da obstajajo. A to vem danes – ker je to védenje na dosegu tipkovnice in miške … Na dosegu tipkovnice in miške pa je tudi večina znanja, ki ga nudi študij – domač ali tisti v tujini. To znanje se – za razliko od univerzitetnega – ves čas prevprašuje, posodablja, navezuje na stvarnost in je očiščeno predsodkov predpotopnih profesorjev brez praktičnih izkušenj. Danes je edina korist študija mreženje in tisto malo prakse, ki jo lahko iz njega potegneš. Ko izbiraš poklic, torej ni toliko pomebno, kaj te zanima ali kaj bi rad delal, ampak s katero poklicno skupino si pripravljen preživeti vsak teden po 40 ur naslednjih 40 let svojega življenja. Pri iskanju teh ljudi pa ti internet ni prav nič v pomoč.