Zakaj je demokracija pogrnila

V študentskih letih sem nekoč med bloki študentskega naselja našel denarnico, polno denarja. Nesel sem jo na upravo, še prej pa sem si iz nje izplačal kar pošteno 'plačilo za poštenega najditelja'. Če bi bilo v denarnici le nekaj fičnikov, povprečna revščina študentov iz naselja, bi se temu morda odpovedal. Vzeti 'bogatašinji' pa se mi je zdelo čisto prav. Njej se je izguba poznala manj, kot meni dobiček.

Od kod mi to? Nisem se imel za zlikovca in nisem hotel biti zlikovec. Znal sem biti nagajiv, hudobiji pa sem se izogibal. In vendar sem nekoga okradel, ne da bi imel občutek, da sem napravil zločin. Doma so me vzgajali v dobrega človeka. V vrtcu in nižjih razredih osnovne šole je bil to del učnega načrta. In vendar smo na izpitu, ki ga je predme postavila tista denarnica, vsi po vrsti pogrnili: jaz, moji predniki, učitelji in strokovnjaki za učne načrte.

Sem zlikovec po naravi in se je trud vseh teh ljudi odbijal od mene? Ali je v vzgoji, učnih načrtih in sami družbi nekaj, kar iz priložnosti dela tatu, pa sem se v tej vlogi slučajno znašel jaz?

Kar se tiče vzgoje, sem bil deležen dveh povsem različnih: ene po materini, druge po očetovi strani. K vsaki so spadali stari starši, drugi sorodniki, sosedje, znanci, sodelavci in prijatelji: dva svetova, ki sta imela bore malo skupnega. Dvotirne vzgoje je bila deležna večin človeštva, le da so bile razlike med taboroma pri nekaterih večje, pri drugih pa manjše. Enako dvotirno vzgojo smo doživljali tudi pri svojih vrstnikih. Za isto dejanje je bil nekdo tepen, drug okregan, s tretjim so se pogovorili, pri četrtem pa niso niti trznili. Pri enem odraslem je bilo tako, pri drugem drugače. V torek je bilo tako, v nedeljo drugače. In pogosto so imeli odrasli med seboj o tem žolčne debate, ki niso nikoli prinesle zaključka. Vzgojna nedoslednost nam je vcepila negotovost. Naučila nas je iznajdljivosti: če smo nekaj hoteli, smo se ob najprimernejšem času in na najprimernejšem kraju obrnili na svojca, ki bi nam to lahko omogočil, in se izognili tistemu, ki bi nam verjetno preprečil. Cilj domače vzgoje ni bil, da postanemo poštenjaki. To je bila želja, pričakovanje. Cilj – torej tisto, za kar so si svojci res prizadevali – je bil vzgojiti nas v mirne in ubogljive otroke – pridneže, ki jim ne bodo delali sramote in s katerimi se bodo lahko hvalili.

Enak cilj so imeli – in še imajo – učni načrti: poskrbeti, da smo pridni. Vsa tista učna snov, s katero smo se srečali le v šoli in nima veze z življenjem, je bila tam le zato, da nas je zaposlila, medtem ko so bili starši v službah. A tudi snov, ki ima vezo z življenjem, ni opravila svojega dela: večina odraslih in izšolanih je funkcionalno nepismena, ne zna računati, ne razume davkov, podnebnih sprememb in cepljenja, pravo pa ji ne predstavlja varnosti, ampak omejitve. Učili smo se, a se nismo ničesar naučili …

In tudi pridni nismo bili. Tepli smo se, se zmerjali, si lagali in se razvrščali, kdo se lahko s kom druži. Kasneje smo nagajali sošolkam, jih poniževali in jih otipavali. Buliji so večinoma nekaznovano ustrahovanje sošolcev in mlajših otrok preselili iz šole na ulico. Naci(onali)zem je cvetel v vsakem razredu, rasizem pa je pognal povsod, kjer je imel vsaj eno sredstvo za rast – torej vsaj enega učenca z vsaj enim staršem, ki ni bil belec. Otroci, ki so kasneje postali člani skupnosti LGBT+, so se v šoli počutili kot zadnji drek. Otroci, ki niso ves čas na polno preigravali vseh stereotipov, ki pripadajo njihovim spolnim vlogam, so v najboljšem primeru veljali za čudne, v najslabšem pa za kužne … Učitelji so vse to mirno gledali. Njihovi namigi in zgledi niso vlekli v nasprotno smer, ampak so prilivali olja na ogenj. Če so naleteli na pretep, niso iskali napadalca in žrtve, ampak so vse vpletene obravnavali kot enako krive. Otroke iz 'dobrih' družin so obravnavali drugače kot otroke iz 'navadnih', reveži, cvekarji, Cigani in Šiptarji pa so bili tudi pri njih na dnu lestvice. To nam je dala šola – ni nas učila poštenosti, nas je pa naučila, kje je komu mesto …

Moja pričakovanja glede univerzitetnih profesorjev so bila, da so boljši. Izkazalo se je, da so v povprečju veliko slabši od vzgojiteljic, osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev: ozkogledi, vase zaverovani in brezbrižni do študentov. Radi so si nas tudi privoščili: predavali so eno in na izpitih zahtevali nekaj drugega, skrivali so obvezno literaturo, niso prihajali na govorilne ure, ocene so nam dajali brez meril, vpričo vseh so žalili in nadlegovali študentke, na štiri oči pa pogojevali ocene in odpiranje vrat s spolnimi uslugami. Z nami so pili in kadili travo.

Ko sem našel tisto denarnico, nisem bil niti približno poštenjak, ampak do obisti zmeden človek. Do tega, kaj je dobro in slabo, kaj prav in narobe, sem se dokopal leta po končanem šolanju in mnogih nepotrebnih napakah – ker sem delal na tem. Še vedno ga polomim, a si vsaj kmalu priznam, da sem ga. Sem dober človek? Kakor komu. Trudim se biti enak do vseh. Ne obračam se po vetru, tudi če ima to posledice. Če imam o nečem izdelano mnenje, bom pri njem vztrajal. Ali je to dobro ali slabo, pa ne vem. Meni je.

Večina ljudi nima volje in časa za takšno razmišljanje in premlevanje. Prizadevajo si ustvariti vtis, da imajo zgledno življenje, čudovite odnose in otroke, s katerimi se lahko pohvalijo. V službah so zaposleni s prilizovanjem navzgor, komolčenjem levo in desno ter 'prijaznim' zafrkavanjem ali preziranjem tistih pod sabo. To smo, ne poštenjaki.

Smo, kakršni smo – kakršne so nas naredile domača vzgoja in šola, kasneje pa partnerski odnosi, odnosi na delovnih mestih in druge življenjske izkušnje. Nekdo bi tisto denarnico nedotaknjeno nesel na policijo, drugi bi jo izpraznjeno odvrgel ali komu prodal, večina pa bi naredila nekaj vmes. Takšni smo. Takšni volimo sebi enake. In takšni smo, ko smo izvoljeni …