Odločila sem se pisati o bolečini. Pravzaprav nisem prepričana, ali popolnoma razumem bolečino in trpljenje, vendar želim raziskovati in odkrito govoriti o tem.
Kaj je bolečina? Ali lahko zaščitim sebe in svoje bližnje pred grožnjo bolezni? Od kod izvira ta gmota trpljenja in bolečine na Zemlji? Kako premagati instinktivni odpor do bolečine? Ali lahko zares razvijemo nacionalno preventivo zdravja? Ali kozmični determinizem obstaja zgolj v nevedni zavesti? Med raziskovanjem sem srečala številna zanimiva pojasnila, ideje in stališča. Eno izmed njih pravi: "Celo užitek lahko zanemarimo. Toda bolečina vztraja, da se ji posvetimo. Bog nam šepeta v naših užitkih, govori v naši vesti, a kriči v naših bolečinah: Njegov megafon je, da prebudi gluhi svet." (C.S. Lewis, Problem bolečine)
Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali verjetno poškodbo tkiva. Bolečina običajno nastane zaradi poškodbe tkiva in aktivacije bolečinskih receptorjev, imenovanih nociceptorji. Nociceptorji so živčni končiči, ki prevajajo dražljaje v živčni signal, ki se v možganih prevede v občutek bolečine. Pri tej vrsti bolečine lahko ugotovimo vzrok zanjo, in če odstranimo dražljaj, bolečina izzveni. Pogosto pravimo, da imajo nekateri nizek, drugi pa visok prag bolečine. Zaznavanje bolečine je subjektivno in odvisno od posameznikove okoliščine. Občutenje bolečine je kot dar, ki ga nihče noče. Kljub temu nas bolečina varuje in opozarja na težave v našem telesu. Če bolečino sprejmemo in zavzeto ravnamo z njo, nas bo vodila v spremembe, preko katerih bo našemu telesu bolje. Čeprav neugodna, bolečina ni nesmiselna. Značilni človeški odziv na bolečino je, da ob najmanjšem nelagodju vzamemo analgetik in občutek utišamo. Pri tem obravnavamo samo simptom. Simptom in bolezen nista eno in isto. Bolezen obstaja veliko pred simptomi. Simptomi niso bolezen, temveč začetek zdravljenja. Bistvo je v našem odzivu na simptome, torej na bolečino, če tako hočete na sporočilo, ki nam prihaja iz podzavesti, da nekaj ni v redu in posledično boli. Mehanizem bolečine v človeškem telesu deluje podobno kot opozorilni sistem. Bolečina razkriva čudovit načrt, ki dobro služi našemu telesu in je ključnega pomena za normalno življenje, tako kot je vid ali dobro delovanje krvnega obtoka. Brez bolečine bi bilo naše življenje dejansko polno nevarnosti in tudi številnih preprostih užitkov brez nje ne bi spoznali. Če govorim izključno zase ali za svoje bližnje, želim verjeti, da spoštujem bolečino; kadar jo doživim ali pa doživi član moje družine, vem, da je najbolje sedeti ali leči v mirnem prostoru, počasi in globoko dihati ter se vprašati: Zakaj potrebujemo bolečino? Kaj mi telo želi sporočiti? Recimo, glavobol lahko spremlja številne bolezni, predvsem vročinska stanja, kot je gripa. Lahko se razvije brez očitnega vzroka, pogosto kot posledica utrujenosti, vznemirjenosti, stresa ali izpostavljenosti pretirani vročini ali mrazu. Izzove ga lahko tudi zadrževanje v zaprtih, neprezračenih prostorih, lakota, čezmerno uživanje alkohola in nedovoljenih drog.
Včasih je glavobol posledica meningitisa ali možganske kapi. Torej, glavobol je posledica, in posledice se manifestirajo malce pozneje od vzroka.
Dr. Paul Wilson Brand, avtor knjige z neobičajnim naslovom "Dar bolečine", je bil prvi zdravnik, ki je ugotovil, da gobavost ni bolezen tkiva, ampak živcev: izguba občutka za bolečino naredi bolnike dovzetne za poškodbe in vodi do gnitja tkiva, zlasti v okončinah. Gobavost je najstarejša zabeležena in najbolj strahu vzbujajoča bolezen; učinkuje kot anestetik, namreč napade živčne celice dlani, stopal, ušes in oči, ki zato otopijo. Zaradi otopelosti čutenja nastopi propadanje tkiv. Dr. Brand je dognal, da gobavost v skoraj vseh primerih otopi ude. Poškodbe tkiv so posledica nedelovanja bolečinskega opozorilnega sistema. Gobavost ni izolirana bolezen, ki zaduši opozorilna svarila bolečine. Bolniki z napredovalim diabetesom prav tako izgubijo čut za bolečino, pri alkoholikih in odvisnikih od prepovedanih drog nastopi otopelost. Poznamo tudi primere ljudi, ki ne čutijo bolečine. Gre za zelo redko dedno bolezen, poimenovano prirojena neobčutljivost za bolečino. Bolezen je poseben izziv za starše takih otrok, ki na žalost ne doživijo svoje 25. leta starosti, ker njihov notranji mehanizem zaščite ne deluje. Dr. Brand je povedal: "Edini upravičen ugovor proti bolečini bi bil, da bolečine ni mogoče izključiti. Včasih uide izpod nadzora in podivja … čeprav smo njeno sporočilo slišali in ne moremo narediti ničesar več, da bi ozdravili razlog za njo. Devetindevetdeset odstotkov vseh bolečin, ki jih ljudje prestajamo, pa je kratkoročnih, takih, ki pozivajo k zdravljenju, počitku ali spremembi življenjskega sloga."
Vsi bi želeli imeti se fino, ne da bi nam na ušesa trobil megafon bolečine. Hkrati vsi pa zelo dobro vemo, da so naše največje skrbi povezane z lastnim zdravjem in zdravjem naših bližnjih. Čarobnega zdravila za trpečega na Zemlji ni. Lahko se zanesemo na premik v dojemanju, od strahu do ljubezni, kajti čudeži se pojavijo naravno kot izraz ljubezni. Ko se čudeži ne dogajajo, se reče, da je šlo nekaj narobe. Ljubezen sestoji iz konkretnih in praktičnih dejanj, kot so skodelica toplega čaja ali tople juhe, šopek rož ali zgolj tiha prisotnost.
Lahko prepoznamo štiri mejne črte, na katerih se bo prej ali slej bojeval vsak zemljan: strah, nemoč, smisel in upanje. Med strahovi je največji strah pred neznanim, a življenje je polno negotovosti. Ko gre za nemoč, najprej je pomembno razumeti, da gre za naučeno nemoč in da si vedno lahko opomoremo.
Vedno je dobro spomniti se idioma, ki pravi, da ni meja in da je vse mogoče. Vse lahko dosežemo, če si to res želimo. Nebo je meja. Smisel je le v trenutkih in občutkih majhnih radosti. A upanje, upanje umre zadnje.
Martina Karafiloska Chiuia
pred 2 dnevoma