Kako ustaviti pohod fašizma

Fašizem leze iz groba, kamor smo mislili, da smo ga zakopali ob koncu 2. svetovne vojne. No, to smo mislili samo neumni beli ljudje; vsi ostali so dobro vedeli, da je fašizem naše naravno stanje. Tudi ko smo se doma igrali demokracijo, smo povsod drugod dejavno podpirali fašizem, nato pa pokroviteljsko modrovali, kako si ti pobarvanci res ne znajo urediti življenja in jim moramo dobrohotno pomagati …

Zdaj se fašizem vrača na domače igrišče. Tujino je izčrpal, se okrepil in se marsičesa naučil. Zdaj je pripravljen speljati svetovno vojno 2.2 in jo zaključiti z nasprotnim izidom od predhodne različice. To pot so glavna tarča muslimani, ne Židje. Invalidi, homoseksualci, komunisti, Romi in Slovani pa smo na spisku na istih mestih kot prvič. In ja, kot prvič bomo Slovani tudi to pot sami sebe iztrebljali bolj zagnano, kot nas bodo Germani in Romani. Pravzaprav se že – v Ukrajini. Ko bodo okoliščine zrele, pa bo naš vrli ata Zahod poskrbel, da bo ponovno počilo tudi na vrelem Balkanu. Bo pa moral pohiteti, sicer se bodo od tu vsi izselili in ne bo več nikogar, ki bi se lahko pobijal …

Neonacisti so razgrajali po ulicah večjih slovenskih mest že v zgodnjih devetdesetih letih. Potem so odrasli in se na videz umirili. Današnji neonacisti so njihovi otroci. Ne enih ne drugih ni nihče opazoval, nadzoroval, se pomešal mednje ter jih razbijal od zunaj in od znotraj. Nihče jim ni izbijal nacizma iz glave. Če je kateri od njih izvršil kaznivo dejanje in ga je kdo upal zašpecati, so ga morda obsodili in kaznovali. Sicer so jih pustili, da razgrajajo. Jih puščajo, da razgrajajo …

To se ni dogajalo samo pri nas. Neonacisti so zanetili zadnje balkanske vojne. Neonacisti iz 'civiliziranega' Zahoda so hodili v hribe nad Sarajevo na ostrostrelske safarije. Neonacisti so razbili Bližnji Vzhod. Neonacisti potapljajo čolne z begunci v Sredozemskem morju in se izživljajo nad tistimi, ki vendarle dosežejo evropsko obalo. Neonacisti so pokopali Palestino. Neonacisti so od sveta odrezali Kubo …

Tudi v Nemčiji, zibelki »nikoli več fašizma«, so neonacistom dovolili, da se oglašajo, zbirajo, služijo z jaknami, čevlji, nakitom, tatuji in glasbo, ustanavljajo društva in stranke. Ves belski svet je vedel, da to počnejo. Ves belski svet je vedel, da so vedno močnejši in številčnejši, da jih bo vsako leto težje zatreti. »To ni fašizem,« so rekli, »saj ne zaplinjajo Židov.« Kot da je to edino merilo fašizma … Niso jih zatrli. In zdaj jih ne morejo več. In če smo iskreni, jih nočejo. Nikoli jih niso hoteli …

Kako se lahko nefašisti temu postavimo po robu? Okoliščine so obupne. Komunisti so bili pred 2. svetovno vojno izvežbani (Sokoli), oboroženi (lovska in strelska društva) in navajeni podtalnega delovanja, poleg tega pa so imeli v svojih vrstah prekaljene borce iz španske državljanske vojne. Današnji levičarji smo večinoma načitani meščani, ki nismo nikoli držali strelnega orožja, s športom pa smo se nazadnje ukvarjali v srednji šoli pri telovadbi. Ne le, da se nočemo boriti; niti braniti se nočemo. Sploh nočemo nasilja. Mi bi le mirno protestirali, podpisovali peticije in vloge za referendume ter si tako mirili vest, da smo naredili vse, kar smo lahko, da svet ne bi šel po zlu.

Pa smo res? Se borimo za resnico, kot se oni borijo za laž? Smo povezali levičarje, socialiste, komuniste, anarhiste, veročrtneže in podpornike znanosti, kot so neofašistične stranke povezale desničarje, fašiste, naciste, neoliberalce, klerikalce in teoretike zarot? Nismo. Baje ne gre; preveč smo si različni. A desničarji pa si niso? Tudi oni razpravljajo, ali begunce pobiti, zasužnjiti ali zgolj poslati nazaj. Tudi oni se kregajo, ali kemtraile povzroča Satan ali svetovna vlada vesoljskih kuščarjev …

A oni imajo smer, cilj, ki posvečuje sredstva, in najmanjši skupni imenovalec. Vsaj enkrat v življenju se hočejo izživljati nad večjo skupino ljudi in si pri tem dati duška, brez strahu pred odporom, maščevanjem in kaznijo. In želijo, da ima vsak, ki je zvest skupnosti, možnost, da postane karkoli, ne da bi moral za to izpolnjevati neke pogoje … Imamo mi smer? »Demokracija, socialna država, delitev oblasti in vladavina prava.« To smo imeli, pa je vse demokracije, kar jih je bilo v zadnjih 80 letih, pripeljalo do točke, na kateri smo … Imamo cilj? »Demokracija, socialna država, delitev oblasti, vladavina prava in ustavitev izpusta toplogrednih plinov.« Nakupovali pa bi še kar naprej in se med vikendi peljali vragu v rit po instagramska doživetja … Imamo najmanjši skupni imenovalec? »Plastične slamice za enkratno uporabo.« Hja, nekateri ljudje lahko pijejo izključno preko slamice …

Kaj nam torej preostane? Čakanje, da stvari postanejo resne, da se pričnemo vračati domov pretepeni, da nas pričnejo preiskovati, zapirati, mučiti in izginjati? Takrat bo že prepozno. Izkušnje iz Latinske Amerike nas učijo, da lahko fašizem zmaga, se obdrži na oblasti in vlada do naravne smrti, ko ga nadomesti nov fašizem. Ljudje, ki ga preživijo, se naučijo preživeti …

Preostane nam, da se zgledujemo po fašistih. Kolikorkoli so namreč prežeti s fašizmom, imajo neverjeten čut za skupnost. Poznajo se, povezani so, pomagajo si – v dobrem in v zlu … Mi, ki smo cepljeni proti fašizmu, pa imamo v sebi male fašiste, ki nam prepovedujejo, da bi se povezali in si zaupali: »Nihče ni dovolj dober za nas!« Bognedaj, da bi se kak aktivist omadeževal z bratenjem ali včanitvijo v stranko, ki jo voli. Bognedaj, da bi se stranke, ki podpirajo aktiviste, omadeževale s sodelovanjem s kakšnim podjetnikom ali celo gospodarstvenikom. Bognedaj, da bi se podjetniki in gospodarstveniki omadeževali z vlaganjem v levičarske nevladne organizacije …

Vsi, ki dobro v srcu mislimo, se moramo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, po dolgem in počez povezati, spoznati, družiti in si zaupati.

Smer: rušiti vse škodljive zakone in ukrepe trenutne vlade ter jo na vse možne načine ovirati: z referendumi, ovadbami, puntanjem, izpostavljanjem laži in neumnosti ter vsem, kar ima v arzenalu opozicija – v obsegu in na način, kot to v opoziciji počne sedanja pozicija – v obsegu in na način hladne vojne.

Cilj: dobiti naslednje državnozborske volitve, po možnosti predčasne, in potem vsake nadaljnje.

Najmanjši skupni imenovalec: resnica (z malo začetnico).