Kakofonija rekordov v pravljičnem svetu

Leto 2023 se počasi bliža koncu. Danes je prvi december. Ljudje se po tradiciji veselijo konca leta, zato zadnjega meseca ne imenujejo po naključju veseli december. To je torej čas veselja, radosti, obdarovanja, sreče. Oglasi in reklame skušajo ustvarjati v naših domovih čarobne trenutke, magično, pravljično vzdušje. Želijo nam, da bi enako storili tudi sami. Veseli december tako skupaj kot zvesti potrošniki spreminjamo v čarobni december, napolnjen s predvidenimi pravljičnimi občutki. Tako se zdi, da je prav, da ravno zdaj poteka v Dubaju, v Združenih arabskih emiratih, podnebna konferenca – COP28. Naftni šejki in drugi milijarderji nam namreč vnovič pripovedujejo pravljice o podnebnih spremembah, o tem, kako dobro nam gre. In mi jih poslušamo, da bi bilo vse skupaj še bolj magično oziroma čarobno. Resnično, če si milijarder, je zate svet zares en sam gigantski čarobni vrt.

Ali pa jih tudi ne poslušamo. Človek pri zdravi pameti namreč ve, kar je poudaril generalni sekretar WMO, prof. Petteri Taalas: Raven toplogrednih plinov je rekordno visoka. Globalne temperature so rekordno visoke. Dvig morske gladine je rekordno visok. Ledu na Antarktiki je rekordno malo (Damian Carrington, Podnebni kolaps v realnem času: vodja ZN António Guterres poziva Cop28, naj ukrepa, The Guardian, 1. december 2023).

A kako je z zdravo pametjo v čarobnem svetu?

Z lahkoto dodamo, da kakofonija rekordov ni niti malo presenetljiva, saj že dolgo živimo v svetu, v katerem nas novorek nenehno priganja k postavljanju in preseganju rekordov. V našem svetu mora namreč vse rasti, zato nikakor ni nenavadno, če zares vse raste in rekordi padajo kot po tekočem traku, pa če so še tako bizarni. Jutri nič ne sme biti tako, kot je danes. In tudi ne bo. Ubogljivi smo, kot še nismo bili, in tudi sami verjamemo v postavljanje rekordov, zato nas niti ni treba priganjati. Se priganjamo kar sami.

Priganjamo se, kot da nam gori za petami. Res nam gori, a tega nočemo vedeti, zato celo obsežne gozden požare razumemo kot metaforo, nato pa slavimo gasilce kot ljudske junake. Hočemo rekorde in jih postavljamo. Psihopolitike utrjujejo čustveno odzivanje ljudi, toda čustva so skrbno načrtovana in izbrana. Ljudje ne smejo biti jezni, saj morajo biti veseli. Ne smejo biti nezadovoljni, zadovoljevati se morajo s tem, kar se jim servira. Ne smejo zahtevati drugačnega življenja in drugačnega sveta, saj je drugačnost že nekaj časa jasno določena. Ve se, kako drugačen mora biti svet. Poudarjanje drugačnosti je zato dodajanje k širjenju mita o različnostih, ki nas domnevno bogatijo. Bogatijo nas natanko določene različnosti, druge razlike so že davno odstranili. Kopičenja različic Istega zato ne povezujemo z razlikami in z drugačnostjo, saj te kratko malo ni več. V Istem svetu smo samo Vsi enako različni.

Človeški osebki torej ne popuščajo. Ne dajo se. Vztrajno zanikajo realnost in kratko malo nočejo razumeti tega, o čemer sicer ves čas govorijo. Znanstvenikov ne poslušajo ali pa poslušajo le tiste, s katerimi lahko pihajo v isti rog. Človeška psihologija neusmiljeno pojasnjuje, zakaj to delajo, toda celo psihološka spoznanja je mogoče prirediti tako, da je videti vse vsaj za silo v redu oziroma tako, da ni treba ukrepati.

Ukrepanje je zavito v mit o nenehnem napredovanju, zato je težko videti, kaj se dogaja. Objektivne posledice bodo katastrofalne, zato bo na koncu videti, da so nam bile usojene in da smo hoteli zanikati tudi to.

Morda smo samo še kolektivno prestrašeni in si zaradi tesnobe želimo še več pravljičnega vzdušja.

In ga ustvarjamo.

Dušan Rutar