Kdo so naši vzorniki

Vzorniki bi morali biti ljudje, ki so zadovoljni s svojimi življenji. A takih skoraj ni. So le ljudje, ki se na vse kriplje trudijo prepričati svet in sebe, da so zadovoljni s svojimi življenji. So tudi takšni, ki krivijo vse živo in mrtvo, češ da jim preprečuje, da bi bili zadovoljni. Tu in tam se morda najde kdo, ki se ne trudi nikogar v nič prepričati, a ti ljudje veljajo za lenuhe in izmečke družbe, ki si jih nihče ne jemlje za vzor. Ko prerastemo občudovanje mami in atija ter navdušenje nad vzgojiteljico in učiteljico, se skoraj vsi zagledamo v politike, podjetnike, umetnike ali športnike.

»Politike?« ste najbrž privzdignili obrvi. »Kateri najstnik pri zdravi pameti se zagleda v politike?« Tak z zdravo pametjo najbrž noben. Vsekakor pa jih mora biti nekaj, ki jih Infantinovo mlatenje milijonov in prazne slame privlači bolj kot Messijevo mlatenje milijonov in prazne žoge. Morajo biti tudi takšni, ki v Ruttejevi sluzavosti vidijo nekaj oponašanja vrednega. In nazadnje vemo, da jih je cel kup v podmladku Nosferatu-Jajčkove familije, ki jedo (in snifajo) iz rok njegovim ostarelim gangsterjem in sanjarijo, kako se bodo povzpeli do številke 3. Infantino, Rutte in Jajček so bili takšni najstniki. Če tovrstne mladine ne bi bilo, bi namreč vse te združbe že zdavnaj izginile, ker ne bi bilo nikogar, ki bi svoje nekdanje vzornike izigral, izrinil in jim izpulil vajeti. Saj se iz svojih šolskih časov spomnimo nasilnežev, srhljivih čudakov in zahrbtnih piflark, ki so danes pomembni uradniki in uradnice …

Podjetniki so le druga plat medalje, na katero se lepijo takšni liki. A kljub temu jih marsikdo nudi svojim otrokom za vzor: »Če boš pridno delal, se vestno slinil in neusmiljeno grebel, boš nekega dne izvršni direktor ali predsednik uprave.« »Če jo boš dobro nastavila pravemu sinu, boš nekega dne žena tipa, ki bo imel svet v žepu.« Noben starš tega sicer ne reče tako naravnost, a sporočilo je več kot jasno … Najstniki se tudi sami ogrevajo za podjetnike. Mnogi skušajo postati vplivneži ali zaženejo start-up podjetje v upanju, da ga bodo v nekaj letih za milijone prodali kakšnemu karibskemu nabiralniku … Najdejo pa se tudi takšni, ki jih posrka temni splet. Najprej tam kupijo petarde, potem mamila, potem kaj prodajo in kmalu že zaslužijo več kot njihova poštena izžeta mati na minimalcu. Iskanje lukenj v sistemu je umetnost; prej se je naučiš, dlje lahko prideš – nazadnje tudi s polnimi žepi denarja skozi šivankino uho, in to večkrat …

Nekateri najstniki pa nočejo služiti milijonov, ampak hočejo postati umetniki. No, tudi oni hočejo nekaj zaslužiti, zato se v prvi vrsti trudijo postati glasbeniki – ti so edini, ki v povprečju zaslužijo dovolj za udobno življenje. Druge bolj potegne svoboda: da jim ne bo treba vsak dan delati istega dela od iste do iste ure na istem mestu. Na koncu delajo ves čas in povsod za sitne pare, aplavze, nagrade in sliko na kakšni naslovnici, obenem pa svetu in sebi lažejo, kako je njihovo delo pomembno za družbo, izpolnjujoče in svobodno …

Najstniki in starši pa se v svojih sanjarijah najbolj združijo pri športu. Šport prinaša 'najboljše' vseh naštetih svetov: milijone, luknje v zakonu in 'svobodo', priznanje, dosežke in slavo. Koga brigajo rivalstvo, izkoriščanje, izigravanje in poškodbe? Koga briga izgubljeno otroštvo, neizživeta mladost, črna luknja ob zaključku kariere in uničeno telo v preostanku življenja? Koga brigajo vsi njim enaki, ki morajo nujno biti poraženci, da bi nekdo (ne nujno oni) bil zmagovalec? »Športniki imajo delovne navade, odpornost na stres in zmagovalno mentaliteto,« govorimo, ko nek športnik po koncu tekmovalne zgradi uspešno drugo kariero. Nekoga iz množice bankrotiranih, omamljenih in pohabljenih pa se spomnimo le, ko pristane v zaporu, norišnici ali mrtvašnici …

To so naši vzorniki. Takšni hočemo postati. V njih vidimo ljudi, zadovoljne z življenjem.

Najstniki ne skrenejo zaradi gledanja ekranov, ampak zaradi gledanja nas …