Rešimo naš planet!

V resnici gre za reševanje našega planeta. In seveda vseh živih bitij na Zemlji. Podnebne spremembe niso stvar nekaj znanstvenikov in aktivistov, temveč nas vseh. Danes, 29. novembra 2015, se je na več kot 2500 dogodkih po svetu, tudi v Ljubljani, zbralo več milijonov ljudi, da bi svetovnim voditeljem ob začetku podnebnega vrha v Parizu sporočili, da gre zares, da ne gre (več) samo za poziranje fotografom. In da gre v resnici za otroke, vse otroke sveta.

 

Pred dnevi je papež Frančišek v Keniji, nekaj dni pred podnebnih vrhom poudaril, da “obstaja jasna povezava med varovanjem narave in ustvarjanjem poštene in pravične družbene ureditve” (Pope Francis: To Address 'Grave Environmental Crisis,' Build Social Justice). Bolj se ne bi mogli strinjati z njim. Okoljska problematika, še posebej podnebne spremembe, in družbena nepravičnost sta medsebojno povezana problema. Uspemo lahko samo z reševanjem obeh hkrati.

 

Vemo, da so stopnje rasti prebivalstva najvišje v revnih državah (UNFPA), kar povečuje pritiske na naravne vire; hkrati pa so revni ljudje prisiljeni uporabljati okoljsko škodljive prakse, kot so kurjenje z ogljem, premogom in petrolejem ter izsekavanje gozdov za nova polja ali les. Po drugi strani pa bogati del sveta z nezmerno uporabo globalnih virov še vedno največ prispeva k podnebnim spremembam, ki najbolj prizadanejo ravno najrevnejše države. Krog je tako sklenjen.

 

Četudi bi se v bogatejšem delu sveta vsi začeli voziti z električnimi avtomobili in bi “kurili” zeleno energijo, bi nereševanje globalne revščine povsem izničilo še tako visokotehnološke rešitve. Revni ljudje, ki se soočajo z vprašanjem preživetja, ne razmišljajo o zaščiti okolja. Preprosto ne morejo. Živeti v skrajni revščini, pomeni narediti karkoli, da preživite. Za kuhanje uporabite oglje, petrolej, premog; za boren zaslužek posekate gozd in tako naprej.

 

Samo s pravično delitvijo dobrin na globalni ravni se lahko soočimo z obema problemoma hkrati - z reševanjem podnebnih sprememb in revščine. Ko bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, se bo rast svetovne populacije stabilizirala in postopno začela upadati. Če bodo tudi najrevnejši ljudje imeli na voljo zelene tehnologije (poleg hrane, vode in drugih osnovnih dobrin seveda), bodo hitro opustili škodljive okoljske prakse, kar bo imelo izjemno dobrodejen vpliv na naše okolje.

 

Nedolgo tega so na razvojnem vrhu Združenih narodov, ki je potekal med 25. in 27. septembrom v New Yorku, svetovni voditelji sprejeli “Agendo 2030 za trajnostni razvoj”. Med sedemnajstimi cilji trajnostnega razvoja, ki jih vsebuje agenda so tudi: odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu (1. cilj); odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo (2. cilj) in poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih (3. cilj).

 

Končno bomo morali doumenti, tako svetovni voditelji kot običajni ljudje, da se tako septembrsko srečanje v New Yorku kot tudi novembrsko-decembrsko v Parizu ukvarjata z enim samim problemom, ki ima dva “obraza” - podnebne spremembe in revščino. Podnebnih sprememb ne bomo rešili brez odprave revščine oziroma globoke družbene nepravičnosti. Prihodnost naših otrok in prihodnjih generacij je v naših rokah. Tukaj in zdaj. Torej:

 

Rešimo naš planet! Save Our Planet!