Spolno raznolike osebe, pozicija privilegijev in manjšin

Te dni sem se udeležila predavanja na temo spolne in seksualne manjšine, ki se me je dotaknilo do srca in tudi zato kaj naučilo. Vstopila sem s strogo binarnim pogledom na spol ("spola sta dva"), a s hkratnim zavedanjem kako malo vem o tem, se vmes spopadala z občutki ogroženosti, da vendarle potrebujem zaščititi svoj teritorij spola in večinski pogled in sebe kot žensko, se soočala s svojimi predsodki, se spoprijela s svojimi dvomi koliko sem jaz ženska, drzno vstopila v dialog, za katerega sem neizmerno hvaležna, saj je takšno učenje mogoče le ob drugih ljudeh in ne v jami "samouresničevanja" ter tako ob koncu prišla do širjenja sebe, brez da bi se odrekla svojemu kotičku. Tako sem svojemu duševnemu kotičku dodala nov kotiček, da blizu mene živijo tudi ljudje, ki se v ob rojstvu pripisanemu spolu ženske ali moškega ne prepoznajo ali pa se prepoznajo le delno. Ni treba vedeti zakaj, ker svoj spol preprosto veš, ker tudi "normativnih žensk in moških" nihče ne sprašuje zakaj so ravno tega spola, področje spolne identitete pa je nadvse kompleksno. In spolna usmerjenost ni isto kot spolna identiteta.

Šele globoko zavedanje svoje ženskosti, do katere sem prišla ob koncu procesa, ko sem prešla čez svoje strahove, je ustvarilo razliko in ravno ta razlika je rodila empatijo.

Tako sem svojo dolgo psihoterapevtsko študijsko pot v celoti zaključila s sociologijo znotraj psihoterapije. Zakaj je to pomembno? Ker sociologije ni brez osebne osveščenosti in obratno. Pretirano ukvarjanje s sociologijo nas odvrne od sebe, od odnosov na mikro ravni, hkrati pa pozabljanje na sociološko dimenzijo spregleda kontekst človeka, v katerem živi. Je privilegiran in tako živi s krivdo? Je v manjšini? Kakšni manjšini? Je mogoče to nevidno, ni vidno navzven kakšen del manjšine je? Telesna invalidnost je vidna, prav tako barva kože, kaj pa neplodnost, skrita bolezenska stanja? Je mogoče biti privilegiran na eni strani in v manjšini na drugi? Je sploh kdaj mogoče drugače, kot nositi vse te dimenzije, le da so ene bolj vidne kot druge in smo vsi v nečem priviligirani in v nečem drugem v manjšini?

Drugače je biti istospolno usmerjena oseba milijonarka kot na ekonomskem robu preživetja. Prav tako je drugače biti temnopolta oseba zvezdnica kot delati kot čistilka. Kje vidimo svojo pozicijo? Kako jo sprejemamo? In kako šele iz tega zavedanja lahko pustimo prostor tudi drugemu človeku, ki se zdi na prvo žogo tako zelo drugačen, pa vendar ni.

Ob koncu predavanja sem prišla do globokega premika v sebi. Lahko sem ženska, poleg mene je lahko moški, ne potrebujeva tekmovati in se boriti za svoj prostor, prav tako lahko poleg mene obstaja oseba, ki se ne prepozna s spolom, ki ji je bil dodeljen ob rojstvu ali pa ni niti moški, niti ženska, pa vendar obstaja, z enako pravico do življenja kot jaz in me v resnici v ničemer ne ogroža. Jaz lahko še vedno ostanem ženska, se razvijam v svoji podobi, dodajam, spreminjam, širim ali ožam svojo identiteto. Lahko se še naprej učim o svoji vlogi v svetu, predvsem pa želim še naprej - misliti. In se o tem tudi pogovarjati, saj je to edini način, da tukaj sploh lahko živim in zavzemam svoje mesto.

Predavateljici sem iz srca hvaležna, saj je sociološki zelo dobri informiranosti dodala tudi biološki pogled, več dimenzij, predvsem pa odprtost sebe in svoje izkušnje in tako odpirala možnost dialoga in širjenja svojega, mojega ter kolektivnega zavedanja. Hkrati me je spomnila na to, da sem in bom vedno del te družbe, če se še tako zelo želim preseliti na Luno, to vendar ni mogoče.

Ob koncu sebe čutim le še bolj in ne manj kot žensko, transspolnost le ni nalezljiva. In v svoji ženskosti uživam vsak dan bolj.

Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije