
November je čas. Čas smrti. Razpadanje starih delov, ki rabijo umreti. Vprašanje ni lepa krošnja, ta nas niti zares ne zanima, ne pritegne prave pozornosti. Vprašanje je, kako zgraditi čvrste, zdrave, mogočne in zdrave korenine. Kako si drzniti pogledati v temo in jo sprejeti. Biti z njo, ob njej.
Že nekaj časa čutim, da prihaja nov čas. Nov čas za vse. Ker bo tako zelo nov, bo zanikanje na začetku neizbežno, saj bo sprememba neizbežna. Bolj kot se bomo upirali temu, bolj bomo trpeli. Transformacija zahteva svojo pot, svoj čas, počasen čas, da se prime, prizemlji, kaj šele obrodi. Transformacija je nekaj, kar se ne da prehiteti z razumom, le pot notri je lahko pot ven in naprej. To je čas, da se povežemo drug z drugim, ustvarjamo nove skupnosti, ki jih do sedaj še nismo poznali. Ustvarjamo odnose, ki jih doslej še nismo spoznali. Bili so nam tako tuji, tako daleč. In človeška psiha je razkošje, razkošje, ki se nikoli ne preneha širiti, poglabljati in odkrivati. Mogoče lahko živimo skupaj na čisto nove, nepoznane načine. Lepše, bogatejše, bolj plemenito.
Prihaja nov čas. Ne da se ga pojasniti, niti dobro opisati, kaj šele tehnično opredeliti. Prihaja nov čas. Včasih le čutimo tako močno in vemo brez vedenja. Za to ne potrebujemo potrditev drugih, odvisnost od drugih, tudi ne nadzora ali korigiranja, le zaupanje procesu, da izpelje svoje kar mora izpeljati. Upor je nepotreben, čeprav se pojavi poleg, saj je človeku naravno dan. Upor, zanikanje, umikanje, vse to so poskusi človeškega stanja, da obvlada nastalo, vsaj na začetku. Da lahko obvlada svoja čustva, svoje vzgibe. Čuvajmo svojo energijo. Za ključne poteze.
Ni vprašanje vidna krošnja, čeprav se lahko pojavi zraven, obstransko, ni pa bistvo. Bistvo so čvrste korenine, korenine, ki ne razpadejo in dolgo držijo, korenine, na katerih lahko gradimo in postavljamo vse ostalo. Korenine, ki nas držijo ne glede na vihar, točo, sušo in vse ostale zunanje pritiske. Le močne korenine so lahko kos nam samim. In po teh čvrstih koreninah se šele lahko zares najdemo z drugimi, paradoksno, v ranljivosti.
Kaj bomo danes naredili za gradnike svojih močnih korenin?
Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije

Galerija

Sorodni članki
Preberite tudi

Povej mi, kako govoriš o čustvih, in povem ti, kako čustvuješ
Modre misli modrih ljudi so včasih tako modre, da boli glava. Ena takšnih misli, ob katerih me zaskeli med ušesi, ko gre skozi enega noter in skozi drugega ven, je Wittgensteinova: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Lahko nadeneš plašnice jeziku? Lahko nadeneš plašnice svojemu doživljanju? In če že, bi lahko bile to ene in iste plašnice? …
Gregor Hrovatin|15. november 2026
Inkluzija, ki to ni – 2. del
Dušan Rutar|12. november 2026
Smrt politične korektnosti
Zakaj se mladeniči nagibajo k fašizmu, mladenke pa k socializmu? Fašizem dekletom ponuja podrejenost, rojevanje in skrb za gospodinjstvo – nič posebej privlačnega. Fantom pa obljublja hitro napredovanje, ugled in denar. Obljuba je resnična: fantje vidijo neizobražene bedake, kako pogumno kršijo zakone in vlečejo za nos državo, a jih ljudje izvolijo in botri jim priskrbijo dobro plačane službe.
Gregor Hrovatin|8. november 2026