Vrnitev zombijev in nezmožnost pogovarjanja

Nekoč so me vprašali, kaj bi storil, če bi nekdo ubil mojega otroka. Ali bi se maščeval tako, da bi ubil njega, če bi se mi le ponudila priložnost? Bi se odzval kako drugače in bi, na primer, vložil tožbo zoper človeka, rekoč, da sem civilizirana oseba, ki živi v civiliziranem svetu, v katerem take zločine obravnava sodišče, pravično razsodi in morilcu naloži pravično kazen? Kaj bi torej storil, če se strinjam, da bi me otrokova smrt duševno in telesno razsula, me poškodovala za vse življenje, me potisnila na rob, na katerem bi se zazrl v brezno niča in bi čutil strašansko potrebo, da zavrtim čas nazaj in potisnem svet v stanje pred grozljivim dogodkom? Vedel bi, da tega ne morem storiti, da je otrok mrtev, da ga ne morem obuditi, da pravzaprav ne morem storiti drugega, kot da se skušam prebiti iz strašnega položaja in nekako živeti naprej.

Potem bi se vprašal, ali sploh imam pravico do maščevanja mrtvega otroka. Morda bi pomislil na starodavne zakone, ki so dovoljevali in kje na tem svetu še vedno dovolijo delovanje po principu oko za oko, zob za zob.

Če bi tako razmišljal, bi bil notranje razklan, morda bi za trenutek želel smrt otrokovemu morilcu, toda že naslednji trenutek bi prevladala zamisel, da to ne bi spremenilo dejstva, da je otrok mrtev. Vsekakor pa bi čutil potrebo po nekakšni izravnavi, po zadoščenju, pomiritvi.

Notranja razklanost je nujna, kajti kot simbolna bitja se želimo pogovarjati, težimo k razmišljanju, zlasti pa k refleksijam vsakdanjega življenja, zato nas vznemirja in obenem spravlja v žalost, ko opazujemo nemoč sveta, ki včasih dobesedno noče razmišljati in teži k delovanju, tudi za vsako ceno.

Kaj pa je drugega izraelski napad na Gazo? In kaj je predhodni Hamasov napad na Izrael?

V luči zapisanega razumemo željo po maščevanju, ki vodi k sklepu, da je treba zbrisati Hamas z obličja Zemlje, kakor verjetno tudi predstavniki Hamasa želijo, da Izraela sploh ne bi bilo, da ne bi nikoli okupiral palestinskih ozemelj, po drugi strani pa vendarle navijamo za pogovarjanje, kajti ljudje se preprosto moramo pogovarjati, sicer si ne znam predstavljati, kako sploh lahko živimo skupaj.

Neki general je pred dnevi rekel, da mora Izrael uničiti Hamas, sicer se bo ta vrnil. Zelo se moti, kajti vrnil se bo tako ali tako. Vstal bo od mrtvih, vrnil se bo kot množica zombijev, kajti uničenje Hamasa niti za ped ne bo približalo Izraelcev in Palestincev k življenju v dveh civiliziranih, demokratičnih državah.

In zlasti jih ne bo približalo prepričanje nekaterih skrajnežev znotraj Izraela, ki trdijo, da Palestincev sploh ni, da obstajajo samo Arabci.

Kako se pogovarjaš z nekom, če trdiš, da ta sploh ne obstaja?

Postaviti se na stran teh, ki zagovarjajo pogovarjanje in nato še več pogovarjanja, pomeni postaviti se na stran ljudi, ki želijo, da svet obstaja še naprej. Pardon, da ljudje obstajajo še naprej, saj bo svet tu še dolgo, zelo dolgo, medtem ko za ljudi, če se ne bodo pogovarjali in ne bodo kazali želje po refleksiji vsakdanjega življenja, niti ni nujno, da bodo tu še nekaj časa.

Dušan Rutar