Res se moramo ostro odzvati na zavajanja Ministra za solidarno prihodnost, ki nas v javnosti miri in nam/vam obljublja delovanje sistema dolgotrajne oskrbe, kar očitno ni realno in še manj konsistentno. Da naj bi nam ta storitev prinesla nekaj kakovostnejšega, bolj dostojnega za uporabnike ter boljšega z vidika pravičnosti in solidarnosti v družbi. Vse to je nekaj, o čemer smo dvomili že od samega začetka, ko smo videli, meglo, ki so nam jo skušali prodati v skrbi za starejše. Vsi, ki se s temi in podobnimi vprašanji ukvarjamo že vrsto let, nam je povsem jasno, da je sistem dolgotrajne oskrbe obsojen na dolgo agonijo predvsem potencialnih uporabnikov in posledično velik politični pogrom za vse, ki nanj stavijo.
Jasno se kaže, da se iz napak, zlorab in nepravilnosti glede Zakona o osebni asistenci, niso prav nič naučili. Še več, očitno jih še na večjem modelu (x 15) namerno zgolj še reproducirajo in multiplicirajo na večjem modelu. Da bomo bolj jasni in jedrnati, lahko začnemo naštevanje konkretnih napak. Pravico do oskrbovalca družinskega člana (od 1. 1. 2024) je dobil vsak, ki je zanjo zaprosil, ne glede na uvrstitev glede na predvidenih 5 kategorij. Seveda je moral družinski član zapustiti trg dela in se povsem posvetiti oskrbi družinskega člana. Pravih ocenjevanj in vrednotenja dejansko ni bilo, saj niso bile še vzpostavljene komisije in merila; tako se je začelo že s prvimi neenakostmi.
Sistem bo ponovno temeljil na ustvarjanju familiarnih soodvisnosti in podrejanja, tako kot v osebni asistenci, kjer je več kot 4.000 družinskih članov zaposlenih kot osebnih asistentov. Oskrbovalci družinskega člana bodo po novem predlogu lahko postali tudi upokojenci. Vsi oskrbovalci dobijo nadomestilo v višini 1,2 minimalne plače (oziroma 1,8-kratnik, če bo skrbel za dva družinska člana), hkrati pa bo upokojenec lahko prejel še 40 odstotkov svoje pokojnine. Zgolj prejemniki invalidske pokojnine ne bodo mogli biti oskrbovanci, saj “mora posameznik biti sposoben zagotoviti oskrbovancu kakovostno ter ustrezno oskrbo”. Morda res ni druge rešitve, saj se ve, da preprosto ni ljudi, ki bi to delo opravljali, a socialne in družbene posledice bodo daljnosežne.
Sedaj ocenjevanje za dolgotrajno oskrbo niti približno ne bo tako ugodno, saj je največje možno število ur pomoči na domu 110 ur na mesec, kar se v “velikih medijih” preprosto spregleda poudariti. Cel ta “kompleksen in drag sistem”, zgolj in samo za 3,5 ure na dan! Halo; se zavedate o kakšni pomoči govorimo?
Kolikim ljudem bo to dejansko lahko zadostovalo; komu bo to sploh prišlo prav in v izogib institucionalizaciji? Ali ni bil namen in utemeljitev dolgotrajne oskrbe prav na deinstitucionalizaciji in storitvah v skupnosti!
Koga poizkušate imeti za norca?
Strokovnjaki razlagajo: "Imeli bomo dve vzporedni službi. Pomoč na domu ureja zakon o socialnem varstvu, novo službo oskrbe na domu pa zakon o dolgotrajni oskrbi." Pomembna razlika med dolgotrajno oskrbo na domu in pomočjo na domu je tako tudi vir financiranja. Pomoč na domu je socialnovarstveni dodatek, ki ga v najmanj 50 odstotkih zagotavljajo občine, preostalo pokrije posameznik sam. Dolgotrajna oskrba na domu pa se bo v celoti financirala iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.”
Vsi starejši in vsi drugi pomoči potrebni (govori se tudi o t. i. invalidih), bodo lahko s 1. 7. upravičenci do dolgotrajne oskrbe. Seveda bodo storitev “plačali” s celotnim dodatkom, ki se bo avtomatično prelil v dolgotrajno oskrbo. Za kaj hudiča bi nekomu prišlo na misel, da se odpove neprimerljivo kvalitetnejši storitvi, kot je pravica do osebne asistence, da o cenovno ugodnejši, niti ne govorimo? Uporabniki osebne asistence plačujemo zgolj s polovico dodatka, ki nam pripada, če so/smo do njega upravičeni, sicer pa nič! Zakaj je tako do danes, nismo dobili pojasnila. Ko smo pred leti takšno rešitev, ki bi dejansko ločila “prave upravičence” od “špekulantov” predlagali ministru Boštjančiču in ministru Mescu, da se ta privilegij ukine, smo naleteli molk.
Zgolj ta dva zakona, ki med seboj nista komplementarna, še manj pa enakopravna, že na prvi pogled povzročata nedopustno diskriminacijo ter sta zrela za ustavo presojo!
Kako je mogoče, da na Ministrstvu za solidarno prihodnost še vedno nimajo/ne dobimo seznama izvajalcev dolgotrajne oskrbe? Veliko izvajalcev osebne asistence je hkrati registriranih za za opravljanje socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu, na kar MDDSZ opozarjamo že tri leta in sprašujemo, kako loči eno storitev od druge ter merila, po katerih se izvajata obe storitvi? Odgovora seveda ni, ker ga ne znajo podati in utemeljiti. Storitev osebne asistence je sedaj ovrednotena na 17,25 eur na uro, dolgotrajna oskrba pa po trenutnih informacijah 26. eur na uro. Po kakšnem ključu so delo storitve dolgotrajne oskrbe ovrednotili za 35 % več, kot je delo osebnega asistenta? Nekateri DSO storitev pomoč na domu zaračunajo 38 eur, uporabnik od tega zneska plača 12 eur na uro, preostalo subvencionira občina. Kdo bo preverjal, kako in kaj se dela, katera storitev se opravlja?
Osebno sem predlagala naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zoper ministra MDDSZ Luko Mesca zaradi sledečih kaznivih dejanj
- zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: »KZ-1«);
- oškodovanja javnih sredstev po prvem odstavku 257.a člena KZ-1;
- nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1.
Na takšnem sistemu bomo tisti, ki potrebujemo najbolj kompleksne storitve osebne asistence za svoje neodvisno življenje in delo obsojeni pristati v domovih za ostarele? Nikoli več v instituciji; razen, če si sobe ne bom delila z ministroma Luko Mescem in Simonom Maljevcem.
Pozivam “vse” raziskovalne novinarje, da se odzovejo in raziščejo kam nas to pelje. Nenazadnje da se oglasijo vsi tisti NVO ter posamezniki, ki imajo na koncu jezika vprašanje človekovih pravic, dostojanstva in enakih možnosti.
Elena Pečarič
pred 3 dnevi